Nice to Mitja

Vsak odrasel moški bi definitivno moral ob sebi vsak čas imeti par backvokalistk. Filing je neopisljiv To so babe, ki ti držijo štango ne glede na karkoli! Verjetno jih je za to tako težko najti.

V glavnem, Alešev frend Kori ima to kuhinjico s klavirjem, kamor smo se danes nagnetli štirje entuzijasti in probavali akorde. Romina in Ana sta moji bekici, manjkal je pa še Jaka, ker je bil pri zdravniku z vročino. Upam, da se bo do nastopa pozdravil, ker moški bek tudi rabimo.

Zdaj moramo še preverit, če nam utegne kdo delat težave zaradi tako kompleksnih backov.

Hkrati se pripravlja styling.

Na poti do Televizije sem se spraševal, kaj mi je tega sploh treba. Po glavi so mi brodile mračnjaške misli, kakor je ta, da sem prestar in da bi se zdaj moral ukvarjati z resnejšimi stvarmi. Potem sem pred Baileys pubom zagledal Klinarja in Ivančiča, ki sta ravno tako čakala na tiskovko, pa sta prišla prezgodaj, in sem se počasi začel pomirjati.

Ko sem stopil v Studio 1, sem v zadevi že užival. To je pač show business. Večinoma je krut. Ni pa vse tako hudo. Če zmoreš, je najbolje vse skupaj vzeti kot šalo, pri tem pa nikakor ne pozabiti, da je to kljub vsemu business.

Spoznal sem Nuško! O kok fejst baba! Klepetala sva o tem, katero zaporedno številko je najbolje imet. Oba sva v preteklosti na Emi nastopila kot prva in to ni najbolj prijetno. Poleg tega te do začetka glasovanja ljudje že pozabijo, po možnosti pa jih nato RTV spomni na že odigrane skladbe s kakšnim posnetkom refrena, v katerem mogoče celo nisi bil najbolj točen.

Prisotni so bili vsi. Vsi, razen Karmen. Ona je namreč izjemno zasedena poslovna ženska.

Kako je hecno, ko se na kupu dobi nekaj slovenskih estradnikov – nekaj starih prdcev in nekaj mladih upov. “Tamladi” se držijo na kupu v senčnih delih studia in opazujejo dogajanje, legende pa se v soju žarometov in bliskavic med seboj objemajo, kažejo beljene zobe, si želijo vse najlepše v tem letu in čestitajo za minule uspehe, ter

Poleg vseh se za kratko minuto v studiu pojavi tudi Boris Kopitar – kar tako, ker je videl bliskanje in zaznal dogajanje. Uspe mu celo, da ga eden od fotografov slika. Ko vidi, da je v zabavni, ne pa narodno-zabavni sredi, zapusti lokacijo.

Vsak v glavnem izžreba svojo zaporedno številko in pove, kaj bo naredil, če zmaga na Emi. Cela vrsta zanimivih odgovorov. Tako originalnih kot izjemno neinteresantnih, kakor je: “Vse v studiu častim…”

Tokrat nastopam zadnji po vrsti – 14. To je po mojem zelo dobro.

No! In ko sem počasi začel razmišljati, da se mi ne more več zgoditi nič zanimivega, mi sprejmejo komad na Emo.

Posnet je v studiju v bljižini Kočevja, kjer je novembra že ZELO mrzlo. Obstajata slovenska in angleška verzija, vendar smo komisiji poslali angleško.

Pravila so letos spet spremenili, tako da so med 113 poslanimi izbrali 14 komadov iz javnega razpisa, izmed katerih bodo gledalci in strokovna komisija (50:50) 31.1. izbrali 8 komadov, ki bodo nastopali 1.2. skupaj s 6 komadi, ki so jih dobili tako, da so jih naročili pri “uveljavljenih” avtorjih.

Neposredno v glavno tekmovanje sta na primer prišla Alya in Rudi, katerima je komad naredi Jan Plestenjak.

Čuki imajo komad s pomenljivim in obetajočim naslovom “Mal’ naprej pa mal’ nazaj”

Evi Černe je tekst napisala moja nekdanja menedžerka Damjana Kenda Hussu.

Vračata se tudi Langa. Tokrat gostita Manco Špik.

Tudi Omarju življenje ni bilo dovolj razburljivo. Tudi Omar je pripravil komad v angleščini.

Tandem Klinar/Rupel pa sta komad “Vse bi zate dal” naredila za Samuela Lucasa

V glavnem: cirkus je spet v mestu!

V enem izmed lokalov na trgu dela neka Poljakinja. Ni mi bila vsec, ker je precej vazna , saj ze celo poletje kelnari na Antiparosu in pozna vse. Njena ekspertiza pa je prisla prav, ker mi je lahko svetovala najboljso taverno na otoku. Taverna Yiorgis naj bi trenutno kraljevala, ker je marsikatera gostilna ze zaprta.

Yiorgis (ali YORGOOO!, kakor ga klicejo domacini) je gospod v svojih sestdesetih, ki na hitro spominja na Hemingwayevega Starca (z morja), vendar je precej bolj radoziv in navihan. Stalnim strankam je ves prejsnji teden razlagal, da v nedeljo pride njegova zena s hcerko in vnukinjo. Z veseljem pa tudi pove, kako dolgo ze ni spal z zeno.

Ah, kaj bi govoril… Polnjeni melancani, hobotnice in lignji na zaru, bucke, strocji fizol, slast brez meja!

V ponedeljek pa se je zacelo resno zapiranje lokalov po vsem otoku. Poleg 5F, kjer sem tesil slo po girosu in suvlakiju, me je izdal tudi Yiorgis. In to brez kakrsnega koli opozorila… Postalo me je strah. Strah, da bom moral preziveti na cipsu in vodi. K sreci sem danes nasel ustrezno nadomestilo. Neko taverno, katere imena se ne spomnim, a bo v mojem spominu za vedno ostal okus po jagnjetini v limonini omaki z articoki – O MOJ BOG kako je to dobro!

Sicer pa sem prezivel tridnevno izkusnjo s skuterjem in dodobra raziskal otok. Zanimivo je, kako smo pred 12 leti, kolikor je preteklo odkar sem bil na zadnje tukaj, otok dojemali in raziskovali popolnoma drugace. Takrat je bilo pomembno vedeti, kje je kamp, bliznica do mesta, pir v Shipwrecku, suvlaki in to je to. Danes me razen kampa in bljiznice zanima sicer vse nasteto, poleg tega, pa prav rad pogledam se dlje. In ugotavljam, da je ta otok neverjetno lep. Raziskati ga je mogoce po cesti ob morju, se bolj razburljiva pa je gorska cesta, ki nudi razgled za umret.

Stiri dni je pihalo, da je ze nehalo bit smesno, zdaj pa se je veter umiril in spet je vzgalo sonce, ki se me je danes kar konkretno dotaknilo.

Nazaj v Ljubljano nisem hotel, ker sem imel obcutek, da bi se osmesil. Kupil sem karto za 255 EUR in sedel na letalo, s katerim bi naslednji dan letel  za petkrat manj denarja. Ja, tudi to je Sedi. Tudi dan prezgodaj zmorem priti na letalisce v Benetkah.

Med letom sem se razmisljal, ce se nisem bil morda prenaglil in bi moral pocakati, da gredo stvari svojo pot… Morda je bil to razlog, da je slo narobe se nekaj stvari. Na primer to, da sem pozabil polnilec za kompjuter in se zdaj ubadam z grskimi tipkovnicami v internet caffejih, kjer grski mozoljavci med sabo igrajo streljacine. Ali pa to, da mi je prvi dan na otoku odpadel del sedmice levo spodaj itd. A bodi kakor koli ze, odlocil sem se in potoval dan prej, kot je pisalo na karti.

Grcija je taka, kot se je spominjam. Ljudje kadijo povsod, se prerekajo zaradi brezveznih traparij, nikomur se nic ne da. Tudi Antiparos je enak, kakor je bil pred 12 leti. Vsaj stilsko se ni spremenil. Se vedno se clovek izgubi med temi belimi hisicami z modrimi polkni. Gyros in Souvlaki je se vedno najboljsi pri 5F, katerega lastnik se letos igra s svojo vnukinjo, saj je starejsa hcerka ze porocena, mlajso pa ponuja prijateljem, ces da je ZELO lepa.

Na glavni cesti je nova bizuterija, ki jo vodijo tri ostarele svedske lesbijke v Birkenstock slapah. Ena je debelusna gospa z otiscanci na nogah, druga je rafinirana new agerka v lahkih tkaninah, tretji pa se zdaj ni jasno, zakaj jo drugi dve kar naprej vabita v Grcijo na nek otok, za katerega se nihce ni slisal.

Zobozdravnica dela brez asistentke. Zato tudi ni nikogar, ki bi odprl strankam vrata. Najprej potrkam enkrat,

cakam,

pozvonim,

cakam,

in ker ni nobenega odziva, uporabim se glasno tolkalo na vratih.

“NE!” se zaslisi (beri “JA!”).

Vstopim.

Najprej moram pocakat, ker ima na stolu stranko, s katero prijazno pomenkuje in ji med tem vrta po zobeh. Hecno mi je, da zrtev nemoteno odgovarja na vprasanja. Kadar sem JAZ pri zobozdravnici, mi je navadno najpomembnejse opravilo, razmisljati, kako si zapomniti odgovore na vsa vprasanja, ki mi jih postavi, ker ji vsled vsega materiala in cevi, ki jih nastavi v usta, na zalost takoj ne morem odgovoriti bolj artikulirano kakor z zelo prvinskimi glasovi.

A kakor koli ze…. Antiparoska zobozdravnica je nekaj posebnega. Gre za zelo debelo gospo s kosatimi crnimi lasmi, zelenimi ocali in velikanskimi joski, ki jih nasloni pacientu na roko, ko se skloni cezenj, da bi mu sarila po ustih. Zanimiva izkusnja. Feliniju bi bilo zagotovo vsec! Zalila mi je odkrusen del zoba, tako da zdaj lahko uzivam v bozanski kulinaricni ponudbi!

Danes sem si za tri dni sposodil skuter. Upam, da prezivim brez odrgnin in podobnega.

Ej, moja sestra je s frendicami nardila ta dokumentarc o Jazzu v Sloveniji. Nastopajo vsi tavelki. Premiera je danes ob 19h v preddverju Cankarjevega Doma.

Pridte! Bo vesela.

Problem, ki ga imam s pisanjem te objave, izvira iz dejstva, da hočem biti v njem obenem spoštljiv in kritičen. Lahko je pljuvati po nekom, ki ti ne pomeni veliko, a težko se je sprijazniti s tem, da je nekdo, katerega talent ceniš, naredil nekaj, kar je v tvojih očeh velika neumnost.

Leta sem se ukvarjal z vprašanjem, kam so se poskrile slovenske dive iz sedemdesetih in osemdesetih. To so gospe, ki so kar precej časa s svojimi žlahtnimi glasovi krasile slovenski in jugoslovanski radijski prostor, potem pa so se nenadoma umaknile in svoj prostor odstopile svojim mlajšim kolegicam. Saj vem. Prav je tako. Ne vem pa, zakaj imam vedno občutek, da je ta realnost povezana z neko grenkobo.

No, in po desetletju ali več, se razveselim, ko na odru Cankarjevega odra v neki državni prireditvi zagledam nastopati eno izmed njih.

Vrnila se je Ditka!

Veliki come-back zlatega vokala Slovenije!
To JE dan ljubezni!
PEPEL je odpihnilo, KRI je pognalo po žilah!
Zapihal je POMLADNI VETER.

…

Naslednja poteza pa je že korak v temo. Šolski primer kariernega kiksa kateregakoli estradnika. Če si zvezdnik popevke na nacionalnem nivoju in so komadi, ki si jih pel, ponarodeli, ker jih poje že četrta generacija najstnikov na poti z izletov, v avtobusih, ki smrdijo po posebni salami, Pingotu in nafti, kot se to dogaja z Dnevom ljubezni, potem si pač ne moreš privoščiti, da bi se pojavil v reklami za čistilo za zobne proteze!

Ali si predstavljate Beyonce, ki čez 40 let dela reklamo za mazilo proti hemoroidom?
Barbara Straisand v reklami za slušne aparate? “Papa, can you hear me?…”

Takih stvari se preprosto ne dela! Žalostno se mi zdi, da ji tega nihče ni povedal prej. Naravnost nesramen je seveda tisti, ki jo je peljal na limanice. Privoščim ji, da je vsaj dobro zaslužila, saj je to edino zadoščenje, ki ga lahko ima od tega.

Spet ima prav Irenca v enem svojem komentarju na mojo objavo, da v Sloveniji nimamo zvezd, ampak samo medijsko izpostavljene ljudi. To je pa dost velik problem, ker vsak narod rabi zvezde. In te zvezde NE SMEJO biti politiki, temveč bi to morali biti ljudje s kakšnim talentom.

Lagal bi torej, če bi trdil, da me Ditka ni razočarala. A kakor mi je nekoč rekel nekdo, je razočaran lahko samo tisti, ki je bil očaran. Kriv sem torej sam.

Zadnji film, med katerim sem začutil neustavljivo težnjo po tem, da zapustim dvorano je bil Maybe Baby pred nekaj leti. Takrat sva z Nino zabavala publiko v dvorani s tem, ko sva iskala načine, kako priti iz dvorane v Koloseju, pa kot nalašč nisva mogla odpreti nobenih vrat. V soboto pa sem bil ponovno izpostavljen takim nagnenjem. Občutek je težko opisati. gre za kombinacijo ogorčenja nad slabim filmom, naveličanostjo s šušljanjem pokovke v kartonskih škatlah, poslušanjem infantilnih “dobacivanj” predmestnih adolescentov, predvsem pa strašanski občutek izgube dveh ur in pol časa, ki bi ga lahko sicer uporabil precej bolj učinkovito, kot da sem si dal možgane polniti s prhko holivudsko slamo.

In da ne bo pomote… Nikakor nimam problema z blockbusterji. Z velikim veseljem si ogledam visoko proračunski film, če ima le ponuditi kanček več kot zgolj informacijo, da so na njem zapravili stotine milijonov dolarjev.

Spiderman 3 je obupen film.

To naj bi bil drugi sequal filma o vsem znanem stripovskem junaku. Bistvo stripovskih junakov je, da so junaki – da so dobri ljudje z močjo, ki je nima vsakdo, kar jim daje možnost, da svet spreminjajo na bolje. Ker pa so že stari Grki dojeli, da je zgodba, v kateri so vsi dobri, dolgočasna, so vanje začeli uvajati hudobce. Zakaj? Zato, ker ljudje svet HOČEMO razumeti dualistično. Obstaja noč in obstaja dan, obstajata črno in belo, moško in žensko. Kjer obstajata dobro in zlo, pa obstaja tudi konflikt med njima. Ta pa je, kakor vemo, prvina vsakega dobrega literarnega dela (vsaj v zahodni civilizaciji). Naj bo to pisano, rimano, uprizorjeno, peto ali posneto. Spiderman 3 pa se je drznil igrati prav s tem.

Film krši osnovna dramaturška pravila. Junak je sicer pozitivec, ki ga za nekaj časa zavede zlo, a se mu uspe izmuzniti. Do tukaj se mi zdi ideja “kupljiva”. No, naslednja figura, Spidermanov “prijatelj” Osbourne, je že nekolikanj zmedeno napisan. Tip je bil nekoč Spidermanov best-buddy. Od smrti svojega očeta mu je nasprotnik, potem se udari v glavo in je za nekaj dni spet najboljši frend, potem nekaj popije in je spet hudobec (ravno toliko, da razdre vezo med Spidermanom in njegovo punco, ki slabo poje), nakar mu butler pove, da ni fer, da je slab, in se spet odloči, da bo dober, dokler ga končno ne ubije ta pošast iz “Seventies Showa”.

Vrhunec slabega vodenja karakterja je pa Sandman. To je pa gospod Marko, ki je v zaporu, ker je sodeloval pri bančnem ropu in ker je ubil Spidermanovega strica (tukaj stvar postane osebna). Tip pobegne iz zapora, postane Sandman, pobija policiste in ostale, ropa banke, in postane zaveznik hudobne pošasti iz prejšnjega odstavka z namenom uničenja Spidermana itd. No, in ker je vse to naredil zato, ker je hotel pomagat svoji hčerki, ki hodi z berglo in ma kisikovo bombo, je vse v redu, in mu Spiderman ODPUSTI.

Sicer nisem nagnjen k teorijam zarot. V kinu sem pa imel toliko časa, da sem začel razmišljati, ali vsa ta scenaristična farsa nima globljega pomena. K temu me je spodbudil kader, v katerem Spiderman skoči pred ameriško zastavo, ki vihra v ozadju in je razprostrta čez celo platno. Na momente se namreč zazdi, da si Amerika s tem filmom piše neko opravičilo za vse hudobije, ki jih dela po vsem svetu češ, “Če smo hudobni z dobrim namenom, v bistvu sploh nismo hudobni”.

V glavnem: film mi absolutno ni bil všeč. Vmes sem večkrat hotel vstati in obiskati McDonald’s, pa to ne bi bilo dobro zame. Ostal sem do konca in s tem dobil “štof” za pisanje tega bloga.

Teh nekaj delovnih dni med prazniki mi je bilo vedno pri srcu. To so dnevi, ko človek pride v službo zato, ker tako pač piše v pogodbi. Na te dni se pa prav veliko ne naredi. Ljudje imajo čas pisati in prebirati bloge, spoznavati tiste redke sodelavce, ki jim je že zmanjkalo dopusta, ali pa preverjati razlike v cenah “Dan Kuechen” kuhinj pri Rutarju in v Lesnini. Če ima kdo rojstni dan, naroči pico in s tem časti “cel kolektiv”. Na voljo so parkirišča. Telefoni cele dneve molčijo. Na te dni se res ne izplača jemati dopusta.

Koncert je bil super. Nepopoln. Organski. Gosti smo bli Mišo, kitarist, ki zgleda kot Tobey Maguire, Jože, bobnar, in jaz. MojoHandi znajo napolnit Orto bar (to omenjam samo zato, ker ga Šankrocku, na primer, ni uspelo) in “pri-mojat” hud filing.

Vedno znova sem presenečem nad tem, kako sta rock’n'roll in cel ta biznis okol tega, blizu popolni mizeriji. Z nekom sedim v backstageu po mojem nastopu in me hvali in vse, nakar mu povem, da mi je ful hecno to, kako se na odru dobr počutm, pa kako čutm, da se folk odziva in da mi res ratuje, nakar grem ves ponosen in z nabildanim egom po špricer , in me kelner ohladi s hladno prho, češ da je bend že spil svojo kvoto in da si ga moram sam plačat.

Hvala bogu, da sem prerastel slo po tem, da sem oboževan. Včasih bi mi postalo nerodno in bi me mogoče razjezil, danes pa so mi take prigode samo še smešne. No, ker pač nimam cekina, ker sem v furji učenja tekstov na pamet pozabil obiskat bankomat, se obrnem na frende, da naj mi pomagajo iz zagate, kar je pa sploh smešno, ker zdaj pa izgleda še, kakor da bi pred frendi igral enega razvajenega zvezdnika, ki hoče imet v backstageu npr. sklede, polne M&M’s-ov, vseh barv, razen zelenih.

Zakaj mi je to hecno? Zato, ker sem dojel, da ima katera koli estradna dejavnost, naj bo govorjena, gibna, peta ali kombinirana, izvor v cirkusu; dneve in dneve nastopajoči potujejo v razfukanih kočijah malo-da-ne med iztrebki živali, s katerimi delijo usodo, samo za tistih nekaj minut v areni, ko so vse luči uperjene v njih… Pozornost vseh na tribunah je usmerjena vanje. Ljudje jih imajo radi.

Če človek do tega nima distance, ga lahko to zlahka zasužnji. Rad verjamem, da je normalno za človeka v svojih tridesetih, da pride do tega spoznanja.

Poleg tega je tukaj še estetski moment. Simon je oni dan izjavil, da je neokusno gledati ljudi, starejše od 30 let, ki izvajajo kar koli drugega, kot jazz ali klasiko (ali kantavtorje, ki so neokusni ne glede na starost; op. a.). Do neke mere se strinjam saj sem se nenazadnje že obdregnil ob Slavka Ivančiča in njemu podobne (glej post O slovenski razonodi) in tudi zase nikoli nisem trdil, da izgledam na odru dobro. Sem pa pripomnil, da obstajajo izjeme: LEGENDE.

Če za primer vzamemo Joea Cockerja. Tip nikoli ni izgledal kot nek hud sex simbol (čeprav se da pri teh stvareh zelo hitro zmotiti), danes pa je to toliko manj. Roko na srce, Joe danes daje vtis rjovečega ranjenega medveda, ki sicer še vedno pridno izdaja albume, le da se na njih najdejo komadi z naslovi, kakršen je :”I keep forgetting“. Cocker pa zaradi tega ni prav nič manj priljubljen. Nikakor! Po mojem celo velja, da Tom Jones NI edini dedek, ki mu na oder letijo spodnjice in nedrčki.

Kaj nas torej žene razkazovati se in osrečevati publiko? Novincem in takim, kakršen sem jaz, je to nekaj imenitnega. Občutek trenutka v svetlobi, božanski feeling moje akcije in reakcije publike… Pri starcih pa se bojim, da je vzrok bolj praktične narave. Verjetno je to, da pač ne znajo nič drugega. Penzije nimajo, ker so bili vse življenje šašavi, denarja pa tudi ne, ker so ga popili, vbrizgali v žilo ali pa vsesali skozi nos. Ljudje pa jim še vedno mečejo denar, če si pred njimi raztegnejo glasilke.

Hmm, 

…

Mislim, da sem kar zadovoljen s to državno službo. Vsake toliko časa se pa lahko malo poafnam.