Arhiv za November, 2006

Nov 17 2006

Oslo II

Objavil Šedi pod miks

Profesorja Zanella sem prepoznal takoj, ker sem pred tem videl njegovo sliko na netu. Debelušen geekovski brazilec s prav tako piflarsko frizuro in očali, kakršna so bila še pred leti verjetno polepljena z obliži.

V kratkem smo se zbrali vsi štirje kandidati: dve Francozinji, ena Norvežanka in jaz. Najprej so nas peljali na sprehod po kampusu veterinarske fakultete. Vse skupaj izgleda prav imenitno. Ogromno denarja seveda. Po dvorišču študentje s čiki v ustih sprehajajo povite pse in konje – od kod mi je že to znano?

Nato nas pošljejo vsakega k profesorjem na individualne razgovore.

Helene Weed je vodja sekcije (ne vem, kaj to pomeni) Je ljubka in drobna Norvežanka, ki ji je malo nerodno, ker je včasih jecljala, pa ji še danes malo uide, je pa nadvse prijazna in luštkana.

Zanella je pač mentor tistega, ki ga bodo izmed kandidatov sprejeli. Sprašuje vse od tega, kako ljudje rešujejo konflikte do tega, kateri so najbolj aktualni problemi, s katerimi se ukvarja Animal Welfare. Poleg njega sedi še predstavnik sindikata, ki mi razloži proces izbire kandidata. Vloga gre skozi dva ali tri odbore, med drugimi tudi tistega, ki skrbi za enake možnosti (Equal opportunity).

Paul Valle je super. Zmotim ga med popravljanjem bicikla. Zanima ga, kaksen sem v prostem času. Zintrigiralo ga je, kaj sem mislil, ko sem v spremnem pismu napisal, da se ukvarjam z muziko. Razložim mu, da gre v bistvu samo za to, da me poleg znanosti zanima še milijon drugih stvari in da tega marsikateri znanstvenik ne razume. Pa me je zelo dobro razumel. Pravi, da ga skrbi edino to, da takšni ljudje ne zaključijo stvari, ki se jih lotijo. Zagotovil sem mu, da k sreči imam gen za zaključevanje in da to pri meni ni problem. Rad imam neformalne razgovore. Posebej še, če je na drugi strani nekdo, ki razmišlja na podoben način. Pri Skandinavcih mam pa itak vedno občutek, da zelo neradi komplicirajo stvari. Zdi se mi, da jim življenje teče po načelu: “Dovolj je dnevu lastna teža.”

Pogovor z Egilom Simensenom je kakor obisk pri pastorju. Govori preudarno in tiho. Ko reče “JA”, vdihne, namesto da bi izdihnil. Zanima ga vse sorte, a nič pretresljivo določenega.

Sledi kavica, nato pa seminar. Poslušajo ga profesorji, od kandidatov je v sobi samo tisti, ki predava. Ostali čebljamo ob kavici. Z mojim predavanjem so zelo zadovoljni. Tako vsaj pravijo. A prepričan sem, da so to rekli vsakomur od nas štirih.
Po tem se spet vsi zberemo v sejni sobi in postrežejo nam sendviče. Klepetali naj bi o članku, ki smo ga imeli prebrati. S tem opravimo v pol ure in potem res samo še čebljamo, zadnje pol ure našega druženja pa si Zanella vzame za poslavljanje in hvaljenje vseh nas štirih.

Popoldne grem v mesto. Oslo je mesto po mojem okusu. H&M je na vsakem koraku.

Glej post Oslo1

  • Share/Bookmark

En odziv

Nov 16 2006

Oslo I

Objavil Šedi pod miks

Oslo. Mesto me je pricakalo v megli. Ceski pilot je namignil, da je vidljivost 40 metrov in temperatura 1 st. Zakaj to pocnejo? Kot da bi se v naprej opravicevali, ce bi slo kaj zares narobe.

Mejni policist me vprasa, ali govorim anglesko. Pravi, da sem se spremenil od takrat, ko so me slikali za potni list. Pojasnim mu, da ne nosim vec ocal.

Prenocisce, ki so mi ga prijazno razervirali je v blizini psihiatricne klinike. Blizu moje sobe sta dve kapeli. Mislim, da je bila stavba, v kateri spim, nekoc samostan sester usmiljenk, ali pa je to se vedno, pa nekaj sob oddajajo gostom.

Na stenah je polno slik. Vse skupinske, vse neznosno urejene. Na njih so isti obrazi. V sredini sedi sestra, ki od leta 55 do leta 64 izgleda popolnoma enako. leta 65 nosi ocala, leta 66 pa je na sliki ni vec.

Ne vem, zakaj se me take stvari zadnje case tako dotaknejo.

Soba je licno urejena. Polna je starinskega pohistva, postelja je mehka, pokriva jo pernica. Kopalnica je izredno spartanskega izgleda, vendar pa ima talno gretje. Z drugimi besedami: kot bi se znasel v remakeu filma “Fanny och Alexander”.

To okolje mi je vsec.

Ti ljudje so mi vsec.

Kot da bi bili udomaceni. Kot da bi nekoc prisel ta strogi protestant, in podivjanim vikingom vcepil obcutek krivde, jih naredil urejene, mirne in tihe ubogljivce, ki se jim sem ter tja zasvetijo oci in naredijo kaj zelo divjaskega.

Ta umetnost mi je vsec.

Narodna galerija nima vstopnine. Z zidov krici Edvard Munch. Verjetno je bil obseden s smrtjo. Pa ne samo on. V stalni zbirki je kar nekaj slik z motiviko umirajocih in bolnih ljudi. Predvsem otrok. Pa krajina! Fjordi in gore in zivina in bosonogi pastirji. V teatru dajejo Heddo Gabler, pa Hamleta, ki enkrat zgleda nepretenciozno nordijski, in ko razmišlja o Joriku, lobanje ne drzi v roki, ampak mu ta pociva na kolenu…

Preprosto.

Lepo.

TIHO.

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Nov 11 2006

Nenavadni napisi 2

Objavil Šedi pod miks

slika001.jpg

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Nov 11 2006

Džirlo ekonomija, Helidon, Zdravje in EMA

Objavil Šedi pod miks

Vedno znova me razburjajo ti poučni članki v prilogah Dela ali Dnevnika, ki najprej čez dve strani blebeta o shujševalni dieti, prikaže nekaj “prije-poslije” fotografij, in na koncu v kotu objavi naročilnico za teh 17 vrečk “začimb, ki bodo uporabnici/ku omogočili, da shujša za neverjetnih 213 kilogramov v samo 30 dneh, sicer lahko naročnik zahteva povrnitev denarja. No zdaj se je tem pridružila še novost, ki me je oni dan skoraj vrga s stola. Švedski znanstvenik je po naklučju odkril način, kako zmagati na lotu in ga zdaj prodaja kot nek priročnik za pobiranje glavnih nagrad lota. Knjiga stane nekaj tisoč tolarjev, in če v nekem obdobju ne zadanete ogromno denarja, jo lahko vrnete in dobite povrnjen denar. Na smrt me zanima, kako uspešni so pri prodaji te knjige, saj je to idealni pokazatelj, koliko je ta narod zabit.

Sploh ne vem, kje naj začnem…

Če je ta švedski Einstein res odkril način kako izsesati vse loterije na svetu, zakaj ne molči in jih preprosto ne izsesa?
Ajaaaa, seveda. Zato, vendar, ker je hotel to silno odkritje deliti z ostalimi in narediti nekaj dobrega za ta svet…
Ampak… če je tak altruist, zakaj ga potem prodaja in ga ne objavi na Internetu, kjer bi bil dostopen vsakomur?

Upam, da je folku jasno, da tukaj ne bo obogatel nihče drug kot samo ta švedski znanstvenik, oziroma oseba, ki si ga je izmislila.

Ta narod pa je že navajen afnarij, kakršen je sto in en udoben in breztruden način hujšanja. Se kdo spomni Helidona, firme. ki je v stari Jugi izdala toliko narodno-zabavne muzike da je bila škoda nepopravljiva in je firma propadla? No, v sodelovanju z revijo Zdravje je ta založba izdala tudi biser slovenskega avtogenega treninga: kaseto “Hujšajmo!”. Nisem povsem prepričan, a rekel bi, da je na njej moč slišati žameten glas Aleša Valiča, ki nas sprošča ob zvokih nečesa, čemur se danes pravi “elevator music”.
“Sprostite se,” pravi. “Lezite in začutite vse svoje telo… hujšate in hujšali boste jutri in pojutrišnjem in tako dolgo, kot boste sami hoteli…”

Se sprašujete, kako to, da to kaseto tako dobro poznam?
Včeraj sem bil povabljen na večerjo pri Petkotu. To je en nadvse nenavaden človek. Za njegovo povsem edinstveno pojavo pa se skriva še nekaj najbolj lucidnega, kar sem imel v življenju možnost spoznati. No, Petko ne bi bil Petko, če si ne bi za večerjo umislil nekaj odbitega. Tokrat je bilo to poslušanje kasete “Hujšajmo!” med samo večerjo. Tako smo lahko pojedli več brez kančka slabe vesti.

Ob večerji pa smo nazadnje le pokramljali o tem, kako v dveh tednih narediti komad za na EMO. Škoda, da zraven ni bilo Aleša. Na žalost je zbolel in to v njegovem primeru pomeni, da ga iz hišice ne bo še dolgo časa, ne glede na to, kako bolan je.

Lahko nam pa rata…

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Nov 07 2006

Nenavadni napisi 1

Objavil Šedi pod miks

faki-frizer.jpg

  • Share/Bookmark

4 odzivov

Nov 01 2006

Ambruška podružnica Ku-Klux-Klana

Objavil Šedi pod miks

Čeprav pravi Nina, da bi moral podrobneje opisat protest v podporo Romom pred Državnim zborom, mi je težko brusiti jezik in prste o dogodku, ki sem mu bil priča samo “v tranzitu”. Hotel sem ostati. Predvsem zato, ker se mi zdi grozno, da se v Sloveniji začenjajo organizirat ti redneckovski pogromi, ki spominjajo na pohode smrti KKK-ja na jugu združenih držav. Matr, sploh nisem mogel verjet svojim očem, ko so na TVju kazal ta sestanek krajevne skupnosti, kjer so se Dolenjčki menil, kako rešiti “romski problem”. A to res samo mene spominja na dogodke iz štiridesetih let prejšnjega stoletja? In če potem za nameček diskutirajo še o tem, kako bi “jih” bilo najpametneje preseliti v zapuščene vasi v Kočevski reki, je pa stvar itak čist hudobna.

Kdaj mi bo znal kdo razložit, zakaj je množica vedno bolj zabita kot posameznik, ne glede na to, koliko inteligentnih individuumov jo sestavlja? Vedno znova me fascinira, kako neverjetno bolj preprosto je poudrajati razlike med ljudmi, skupinami ali nacijami, kot pa je iskati eno ali dve skupni stvari, ki bi probleme rešili neprimerno hitreje in učinkoviteje.

Verjetno ste opazili, da obstaja nevarnost, da bi ta objava izzvenela cmeravo. Brez skrbi, zdajle se bom spustil na trdna tla.

Nočem, da me kdo narobe razume. Jaz pač nisem nek obseden oboževalec romske kulture. Moje stene niso polepljene s plakati Šukarjev in Kosturičeve filme sem videl samo po enkrat pa še to ne vseh. Zelo dobro se zavedam, da je romski način življenja v mnogočem nekompatibilen s kulturo večinskega naroda držav, v katerih Romi živijo. Kar me razjezi, je princip, po katerem se ti večinski narodi lotevajo reševati trenja, ki neizogibno nastanejo med temi in onimi.

O, sancta simplicitas! Če me nekaj moti ali mi preprosto ni všeč, potem je najpreprostejši način, kako se lotiti tega problema, da se tega “nečesa”… ZNEBIM. Zakaj? Zato, ker bi katera koli alternativa temu pomenila, da se moram spremeniti. To pa je, kot je verjetno jasno vsakomur, ena najtežjih nalog, ki lahko doleti človeka. In če je tisto “nekaj” tetrapak pokvarjenega Alpskega mleka, potem z vsem tem ni nič narobe. Če pa je to človek, družina ali celo nacija, imamo pa na ramenih precej zagonetno težavo. Predvsem zato, ker si ljudje v 21. stoletju, vsaj na papirju, priznavamo nekaj človekovih pravic , ki bi vsakomur morale zagotavljat, da se ga vsaj vpraša, če mu je kul, da se ga deportira.

V glavnem: po mojem si bo treba vzeti več časa in organizirat več, kot samo zbor krajanov v gasilskem domu, kjer se bo vpilo o selitvenih planih ljudi, ki jih o njihovih željah ni nihče nič vprašal. Spremeniti se bo treba. Tako vaščani Ambrusa kot Dečje vasi. Take stvari lahko po mojem reši samo en “kompromis kultur”.

Verjetno zdaj koga zanima, zakaj nisem ostal na demonstracijah pred parlamentom.

Če je namen demonstracij izražanje mnenja enako mislečih, potem to počnem tudi jaz. Ne samo, da se strinjam z demonstranti. Na nek način lahko svoje mnenje elaboriram bolje, če ga opišem v blogu.

Problem je le še to, da je bilo, zaradi moje odsotnosti, pred parlamentom le sedemnajst namesto osemnajst ljudi…

Hja…

No prav, no! Naslednjič bom ostal.

  • Share/Bookmark

5 odzivov