Nov 17 2006

Oslo II

Objavil Šedi 17.11.2006 pod miks

Profesorja Zanella sem prepoznal takoj, ker sem pred tem videl njegovo sliko na netu. Debelušen geekovski brazilec s prav tako piflarsko frizuro in očali, kakršna so bila še pred leti verjetno polepljena z obliži.

V kratkem smo se zbrali vsi štirje kandidati: dve Francozinji, ena Norvežanka in jaz. Najprej so nas peljali na sprehod po kampusu veterinarske fakultete. Vse skupaj izgleda prav imenitno. Ogromno denarja seveda. Po dvorišču študentje s čiki v ustih sprehajajo povite pse in konje – od kod mi je že to znano?

Nato nas pošljejo vsakega k profesorjem na individualne razgovore.

Helene Weed je vodja sekcije (ne vem, kaj to pomeni) Je ljubka in drobna Norvežanka, ki ji je malo nerodno, ker je včasih jecljala, pa ji še danes malo uide, je pa nadvse prijazna in luštkana.

Zanella je pač mentor tistega, ki ga bodo izmed kandidatov sprejeli. Sprašuje vse od tega, kako ljudje rešujejo konflikte do tega, kateri so najbolj aktualni problemi, s katerimi se ukvarja Animal Welfare. Poleg njega sedi še predstavnik sindikata, ki mi razloži proces izbire kandidata. Vloga gre skozi dva ali tri odbore, med drugimi tudi tistega, ki skrbi za enake možnosti (Equal opportunity).

Paul Valle je super. Zmotim ga med popravljanjem bicikla. Zanima ga, kaksen sem v prostem času. Zintrigiralo ga je, kaj sem mislil, ko sem v spremnem pismu napisal, da se ukvarjam z muziko. Razložim mu, da gre v bistvu samo za to, da me poleg znanosti zanima še milijon drugih stvari in da tega marsikateri znanstvenik ne razume. Pa me je zelo dobro razumel. Pravi, da ga skrbi edino to, da takšni ljudje ne zaključijo stvari, ki se jih lotijo. Zagotovil sem mu, da k sreči imam gen za zaključevanje in da to pri meni ni problem. Rad imam neformalne razgovore. Posebej še, če je na drugi strani nekdo, ki razmišlja na podoben način. Pri Skandinavcih mam pa itak vedno občutek, da zelo neradi komplicirajo stvari. Zdi se mi, da jim življenje teče po načelu: “Dovolj je dnevu lastna teža.”

Pogovor z Egilom Simensenom je kakor obisk pri pastorju. Govori preudarno in tiho. Ko reče “JA”, vdihne, namesto da bi izdihnil. Zanima ga vse sorte, a nič pretresljivo določenega.

Sledi kavica, nato pa seminar. Poslušajo ga profesorji, od kandidatov je v sobi samo tisti, ki predava. Ostali čebljamo ob kavici. Z mojim predavanjem so zelo zadovoljni. Tako vsaj pravijo. A prepričan sem, da so to rekli vsakomur od nas štirih.
Po tem se spet vsi zberemo v sejni sobi in postrežejo nam sendviče. Klepetali naj bi o članku, ki smo ga imeli prebrati. S tem opravimo v pol ure in potem res samo še čebljamo, zadnje pol ure našega druženja pa si Zanella vzame za poslavljanje in hvaljenje vseh nas štirih.

Popoldne grem v mesto. Oslo je mesto po mojem okusu. H&M je na vsakem koraku.

Glej post Oslo1

  • Share/Bookmark

En odziv




En odgovor v “Oslo II”

  1.   opica - 17.11.2006 11:36

    držiiiiiiim pesti.