Arhiv za December, 2006

Dec 20 2006

Bi Buda izkusil nirvano na Jalovcu?

Objavil Šedi pod miks

Prav pretresljivo nenavaden pogovor sem imel zadnjič. Razpet je bil med bizarnostjo diskurza o razliki med klitoričnim in vaginalnim orgazmom in njunim vplivom na živčni sistem ter globino izpovedi izkušnje popolne svobode.

Ker je naravnost jasno, da tole zveni kot hipurska čajanka v zgodnjih sedemdesetih, se bom moral temeljito potruditi, da dokažem Svetu in sebi, da imam noge na tleh. Moja sogovornica je trdila, da ji je Indija dala kar nekaj najboljših stvari v življenju in ji je pomagala izkusiti filing popolne svobode. In mislim, da je pošteno, da povem kar takoj, da sem od nekdaj imel velik problem s poveličevanjem Indije in z uporabo izrazoslovja, kakor je osvobojenost, čakra, prana itd. Nikoli me tudi ni vleklo v oni del sveta. Ne vem zakaj, a vedno mi je to pomenilo nekaj strašansko umazanega. Po drugi strani pa se ne strinjam, da to pomeni, da sem razvajen zahodnjak, ki potrebuje vsako jutro kozarec pomarančnega soka in skodelico corn-flakesa z 0,5% mlekom.

In čeprav me pretrese umetelno izdelana reklama za Indijo na CNNu, se mi zdi, da bi Indijo videl precej drugače kot v teh neverjetnih barvah in slow-motionu, kakor je prikazana v tej reklami. Mogoče me je strah realnosti tistega okolja. Raznih koler in gobavosti. A soočen sem bil že z marsikatero surovostjo tega sveta tako, da gre verjetno bolj zato, da mi “ni treba” potovat v Indijo. Tako kot, upam, ne v Afriko. Čudovita dežela, kjer se je vse začelo; prostrane savane, puščave, pragozdovi, in gazele in levi in žirafe… V čem je fora teh safarijev in foto-safarijev. Dajte jim že mir za božjo voljo… Mislite, da ima npr. Justin Timberlake probleme s paparazzi? Kaj naj si potem misli ta slon v Afriki?

Pa da me ne bo zaneslo… Moj point je, da smo ljudje v zmoti, ko mislimo, da je treba prepotovat planet, da bi spoznal bistvo življenja in izkusil popolno svobodo. Mogoče sem imel jaz srečo. Meni se je to spoznanje razkrilo na vrhu Male Mojstrovke. Gre za stotinko sekunde, v katerem človek začuti, kako planet živi in diha, kako ima vse v njem svoje mesto, predvsem pa, kako neznaten delec tega stvarstva je ta minljivi in samooklicani gospodar – človek. Občutek, ki ga je težko izkusiti z razumom, zato je precej emotiven. Predvsem pa je (skoraj paradoksalno) nadvse pomirjujoč. Smrt je v tistem trenutku nekaj popolnoma nestrašljivega, nekaj povsem normalnega in sprejemljivega.

Zakaj nas torej tako vleče iskati samega sebe v trope? Zakaj se nam zdi, da moramo najprej preboleti tifus, preden se nas bo dotaknil Bog? Ali je mogoče izkusiti nirvano v Alpah, ali je do nje moč priti le pod Himalajo?

Verjeti hočem, da je izkušnja na voljo vsakomur. Če pa vsaj malo verjamem načelom panteizma in holizma (kar po takšni izkušnji sploh ni težko), potem je prav vsak atom “podružnica” tega stvarstva, kar pomeni, da ta nirvana preprosto MORA biti dosegljiva kjerkoli.

  • Share/Bookmark

10 odzivov

Dec 19 2006

Hommage Rozaliji Zorčič

Objavil Šedi pod miks

Odkar je prvič oznanila, da bo kmalu umrla, je verjetno minilo že več kot 20 let. V tem času se ji je rodila še cela vrsta pravnukov, spekla je še veliko orehovih potic (marsikatero od njih tudi zažgala) in skuhala še kar nekaj marmelad. Te je hranila v kleti ki je v zadnjem času smrdela po kurilnem olju. Centralna kurjava je bila ena od pridobitev, ki ji je olajšala bivanje v hiši na Gregorčičevi v Brežicah. Ob tem je seveda rada jamrala o svoji starosti. Sprejemala je obiske treh sosed: Rožmanove, Miklavžinove in Zormanove, dokler se ji ni začelo dozdevati, da ji kradejo.

In kaj naj bi tri prisrčne ženice, ki že vse življenje živijo kot sosede in si v mnogočem pomagajo, kradle upokojeni učiteljici? Vse! Od denarja do rjuh, da o očalih sploh ne izgubljamo besed. Zdi se, da so te paranoje nekaj povsem normalnega pri ostarelih, ki počasi postajajo senilni. Težko pa je opazovati kasnejšo deterioracijo razuma nekoga, ki je bil par desetletij nazaj absolutna avtoriteta in je zmogel obvladovati vojsko vnukov, ki so z največjo vnemo raziskovali podstrešje njene hiše.

Všeč so mi bila poletja v Brežicah. No… Rad se jih spominjam. Plezanje po češnji, igranje v senci velikega oreha in skrivalnice v smrečju. Na garažo se je splezalo preko kurnika. Na strehi garaže ni bilo nikoli kaj dosti početi. Le občutek, da si tam in da lahko dogajanje spremljaš s poltretjega metra višine je bilo dovolj.

V stari dnevni sobi na stenah visita dve ogromni sliki. Ena z motiviko nekih otrok, ki igrajo na glasbene inštrumente. Ta je preluknjana, ker so jo poškodovali naši starši, ko so se kot otroci po hiši igrali z lokom in puščicami. Druga je slika nekega dekleta, ki igra na lutnjo. V ozadju je cerkev Sv. Vida, gube na dekletovem rokavu pa skrivajo avtoportret slikarja. V starinski komodi je cela vrsta knjig. Tudi takšnih, ki so jih pred nami skrivali, ker so bile prekrute (zločini okupatorja nad narodno osvobodilnim gibanjem), pa smo bili preveč iznajdljivi, da bi ostale skrivnost. Na posebnem mestu je fotografija dedka (Dide) po vrhu pa so navadno razprostrti listi časopisnega papirja, na katerem se sušijo kakšni zdravilni cvetovi. V kotu stoji meni najljubši objekt v vsej hiši. Velikanska ura z nihalom.

Najraje sem spal na prastari žimnici v prvem nadstropju, kar bi bilo po današnjih kriterijih zdravju škodljivo. Pozimi se je sobo segrelo z rumeno rjavim “Kiperbušem”, poleti pa ob odprtem oknu in pomirjujočem petju čričkov zazibalo v miren spanec.

Zajtrki! Bela kava (Kneipp) in svež bel kruh iz marketa na koncu ulice. Margarino, med in marmelado se je mazalo s srebrnimi noži z ogromnimi ročaji.

Vse to se je kar naenkrat končalo. Nenadoma smo vsi nehali biti otroci.

Potem si je Babi najprej zlomila en kolk, nato še drugega in se preselila v dom za ostarele, ker se je odločila, da iz postelje ne bo več vstala. In res ni. Ležala je kakšna tri leta.

Od nje sem se poslovil že lansko zimo. Ni me več prepoznala. Nič čudnega, saj me dve leti ni videla, ker sem bil v Kanadi. Zanimivo pa mi je to, kako neverjetno vesela me je bila, ko me je zagledala. Kot bi se srce spomnilo, pa razum ne ve česa…

Na pogreb je prišlo pol Brežic.

Stric me je prosi, naj grem po gospo Leš, ki ima na pokopališču cvetličarno, da bi odklenila vežico. Ne morem si pomagat, da mi to ne bi bilo smešno. Kako ustrezen priimek…

Pokopališka mojstra sta si nekoč umislila uniformo: sprano moder plašč, črn klobuk in bele rokavice…

Sivo žaro z zlatimi ročaji spustijo v grob in pogrebniki jo zasujejo s cvetjem.

Zbogom, Babi.

  • Share/Bookmark

3 odzivov