Dec 19 2006

Hommage Rozaliji Zorčič

Objavil Šedi 19.12.2006 pod miks

Odkar je prvič oznanila, da bo kmalu umrla, je verjetno minilo že več kot 20 let. V tem času se ji je rodila še cela vrsta pravnukov, spekla je še veliko orehovih potic (marsikatero od njih tudi zažgala) in skuhala še kar nekaj marmelad. Te je hranila v kleti ki je v zadnjem času smrdela po kurilnem olju. Centralna kurjava je bila ena od pridobitev, ki ji je olajšala bivanje v hiši na Gregorčičevi v Brežicah. Ob tem je seveda rada jamrala o svoji starosti. Sprejemala je obiske treh sosed: Rožmanove, Miklavžinove in Zormanove, dokler se ji ni začelo dozdevati, da ji kradejo.

In kaj naj bi tri prisrčne ženice, ki že vse življenje živijo kot sosede in si v mnogočem pomagajo, kradle upokojeni učiteljici? Vse! Od denarja do rjuh, da o očalih sploh ne izgubljamo besed. Zdi se, da so te paranoje nekaj povsem normalnega pri ostarelih, ki počasi postajajo senilni. Težko pa je opazovati kasnejšo deterioracijo razuma nekoga, ki je bil par desetletij nazaj absolutna avtoriteta in je zmogel obvladovati vojsko vnukov, ki so z največjo vnemo raziskovali podstrešje njene hiše.

Všeč so mi bila poletja v Brežicah. No… Rad se jih spominjam. Plezanje po češnji, igranje v senci velikega oreha in skrivalnice v smrečju. Na garažo se je splezalo preko kurnika. Na strehi garaže ni bilo nikoli kaj dosti početi. Le občutek, da si tam in da lahko dogajanje spremljaš s poltretjega metra višine je bilo dovolj.

V stari dnevni sobi na stenah visita dve ogromni sliki. Ena z motiviko nekih otrok, ki igrajo na glasbene inštrumente. Ta je preluknjana, ker so jo poškodovali naši starši, ko so se kot otroci po hiši igrali z lokom in puščicami. Druga je slika nekega dekleta, ki igra na lutnjo. V ozadju je cerkev Sv. Vida, gube na dekletovem rokavu pa skrivajo avtoportret slikarja. V starinski komodi je cela vrsta knjig. Tudi takšnih, ki so jih pred nami skrivali, ker so bile prekrute (zločini okupatorja nad narodno osvobodilnim gibanjem), pa smo bili preveč iznajdljivi, da bi ostale skrivnost. Na posebnem mestu je fotografija dedka (Dide) po vrhu pa so navadno razprostrti listi časopisnega papirja, na katerem se sušijo kakšni zdravilni cvetovi. V kotu stoji meni najljubši objekt v vsej hiši. Velikanska ura z nihalom.

Najraje sem spal na prastari žimnici v prvem nadstropju, kar bi bilo po današnjih kriterijih zdravju škodljivo. Pozimi se je sobo segrelo z rumeno rjavim “Kiperbušem”, poleti pa ob odprtem oknu in pomirjujočem petju čričkov zazibalo v miren spanec.

Zajtrki! Bela kava (Kneipp) in svež bel kruh iz marketa na koncu ulice. Margarino, med in marmelado se je mazalo s srebrnimi noži z ogromnimi ročaji.

Vse to se je kar naenkrat končalo. Nenadoma smo vsi nehali biti otroci.

Potem si je Babi najprej zlomila en kolk, nato še drugega in se preselila v dom za ostarele, ker se je odločila, da iz postelje ne bo več vstala. In res ni. Ležala je kakšna tri leta.

Od nje sem se poslovil že lansko zimo. Ni me več prepoznala. Nič čudnega, saj me dve leti ni videla, ker sem bil v Kanadi. Zanimivo pa mi je to, kako neverjetno vesela me je bila, ko me je zagledala. Kot bi se srce spomnilo, pa razum ne ve česa…

Na pogreb je prišlo pol Brežic.

Stric me je prosi, naj grem po gospo Leš, ki ima na pokopališču cvetličarno, da bi odklenila vežico. Ne morem si pomagat, da mi to ne bi bilo smešno. Kako ustrezen priimek…

Pokopališka mojstra sta si nekoč umislila uniformo: sprano moder plašč, črn klobuk in bele rokavice…

Sivo žaro z zlatimi ročaji spustijo v grob in pogrebniki jo zasujejo s cvetjem.

Zbogom, Babi.

  • Share/Bookmark

3 odzivov




3 odgovorov v “Hommage Rozaliji Zorčič”

  1. martin  martin - 19.12.2006 00:52

    Lepo napisano. Kaj je naše življenje…kup trenutkov, slik in naenkrat ga je konec.

  2.   opica - 20.12.2006 16:53

    O, kako lepo. Upam, da bom tudi jaz imela vnuke, ki se me bodo tako lepo spominjali.

  3.   Uroš - 22.12.2006 10:02

    Kurnik :)
    nikoli ni marala če smo na kurah sprobavali razne pasti.
    Najučinkovitejša je bila lesena gajba s podstavljeno palico, na katero smo navezali vrv, ki smo jo potem povlekli ob pravem trenutku. Gajba je morala biti obtežena z enimi litoželeznimi vratci od dimnika. Pod gajbo je bilo treba dati zrna koruze.
    Kur ni nikoli izučilo.