Dec 20 2006

Bi Buda izkusil nirvano na Jalovcu?

Objavil Šedi 20.12.2006 pod miks

Prav pretresljivo nenavaden pogovor sem imel zadnjič. Razpet je bil med bizarnostjo diskurza o razliki med klitoričnim in vaginalnim orgazmom in njunim vplivom na živčni sistem ter globino izpovedi izkušnje popolne svobode.

Ker je naravnost jasno, da tole zveni kot hipurska čajanka v zgodnjih sedemdesetih, se bom moral temeljito potruditi, da dokažem Svetu in sebi, da imam noge na tleh. Moja sogovornica je trdila, da ji je Indija dala kar nekaj najboljših stvari v življenju in ji je pomagala izkusiti filing popolne svobode. In mislim, da je pošteno, da povem kar takoj, da sem od nekdaj imel velik problem s poveličevanjem Indije in z uporabo izrazoslovja, kakor je osvobojenost, čakra, prana itd. Nikoli me tudi ni vleklo v oni del sveta. Ne vem zakaj, a vedno mi je to pomenilo nekaj strašansko umazanega. Po drugi strani pa se ne strinjam, da to pomeni, da sem razvajen zahodnjak, ki potrebuje vsako jutro kozarec pomarančnega soka in skodelico corn-flakesa z 0,5% mlekom.

In čeprav me pretrese umetelno izdelana reklama za Indijo na CNNu, se mi zdi, da bi Indijo videl precej drugače kot v teh neverjetnih barvah in slow-motionu, kakor je prikazana v tej reklami. Mogoče me je strah realnosti tistega okolja. Raznih koler in gobavosti. A soočen sem bil že z marsikatero surovostjo tega sveta tako, da gre verjetno bolj zato, da mi “ni treba” potovat v Indijo. Tako kot, upam, ne v Afriko. Čudovita dežela, kjer se je vse začelo; prostrane savane, puščave, pragozdovi, in gazele in levi in žirafe… V čem je fora teh safarijev in foto-safarijev. Dajte jim že mir za božjo voljo… Mislite, da ima npr. Justin Timberlake probleme s paparazzi? Kaj naj si potem misli ta slon v Afriki?

Pa da me ne bo zaneslo… Moj point je, da smo ljudje v zmoti, ko mislimo, da je treba prepotovat planet, da bi spoznal bistvo življenja in izkusil popolno svobodo. Mogoče sem imel jaz srečo. Meni se je to spoznanje razkrilo na vrhu Male Mojstrovke. Gre za stotinko sekunde, v katerem človek začuti, kako planet živi in diha, kako ima vse v njem svoje mesto, predvsem pa, kako neznaten delec tega stvarstva je ta minljivi in samooklicani gospodar – človek. Občutek, ki ga je težko izkusiti z razumom, zato je precej emotiven. Predvsem pa je (skoraj paradoksalno) nadvse pomirjujoč. Smrt je v tistem trenutku nekaj popolnoma nestrašljivega, nekaj povsem normalnega in sprejemljivega.

Zakaj nas torej tako vleče iskati samega sebe v trope? Zakaj se nam zdi, da moramo najprej preboleti tifus, preden se nas bo dotaknil Bog? Ali je mogoče izkusiti nirvano v Alpah, ali je do nje moč priti le pod Himalajo?

Verjeti hočem, da je izkušnja na voljo vsakomur. Če pa vsaj malo verjamem načelom panteizma in holizma (kar po takšni izkušnji sploh ni težko), potem je prav vsak atom “podružnica” tega stvarstva, kar pomeni, da ta nirvana preprosto MORA biti dosegljiva kjerkoli.

  • Share/Bookmark

10 odzivov




10 odgovorov v “Bi Buda izkusil nirvano na Jalovcu?”

  1. nordstar  nordstar - 20.12.2006 11:33

    U jebela, kar kocine so mi šle pokonci, ko sem to bral.
    Ja, nujno je iti nekam na samo, kjer si samo ti in planet. Potem ga lažje začutiš. Meni se je to zgodilo na nekem Jadranskem otoku. Sprehajal sem se po brezpotju. Nikjer okoli znakov civilizacije. Samo nebo in zemlja. Kot je bila pred tisočimi leti. Uh.

  2. Dajana  Dajana - 20.12.2006 12:05

    Zelo dobro napisano. Pravkar sem prebrala v Oni pogovor z nekim astrologom, ki pravi, da smo si vedno bližje, vedno bolj si svet postaja podoben. Ne, ni treba v Indijo. Pri nas je bilo “moderno” hoditi v samostan Stična iskati mir. Najdeš ga lahko povsod. Na Jalovcu, na Šmarni gori, jaz sem se nekoč z nekom pogovarjala v nekem baru. Potrebna je samo prava beseda. Dotik duše. :) ))

    P.S. Nordstar, prav imaš, na otoku. Ali pa na ladji nekje v oceanu…

  3. [...] Pa da me ne bo zaneslo… Moj point je, da smo ljudje v zmoti, ko mislimo, da je treba prepotovat planet, da bi spoznal bistvo življenja in izkusil popolno svobodo. Mogoče sem imel jaz srečo. Meni se je to spoznanje razkrilo na vrhu Male Mojstrovke. Gre za stotinko sekunde, v katerem človek začuti, kako planet živi in diha, kako ima vse v njem svoje mesto, predvsem pa, kako neznaten delec tega stvarstva je ta minljivi in samooklicani gospodar – človek. Občutek, ki ga je težko izkusiti z razumom, zato je precej emotiven. Predvsem pa je (skoraj paradoksalno) nadvse pomirjujoč. Smrt je v tistem trenutku nekaj popolnoma nestrašljivega, nekaj povsem normalnega in sprejemljivega. [...]

  4.   Rosa vita - 20.12.2006 12:21

    Ko sem brala tvoj zapis sem zacutila, da smo ljudje, ki razmisljamo ne podobno ampak enako…tudi taki trenutki so delcek nirvane.

  5.   opica - 20.12.2006 16:55

    Jaz še vedno čakam.

  6.   sash - 22.12.2006 15:30

    jaz tudi…. :D

  7.   Anđa - 23.12.2006 15:54

    Ponavadi ljudje spreminjamo geografsko lokacijo, da bi pozabili na naše probleme, vendar ti (kot zakleto) vedno prilezejo za nami in postanejo še močnejši in še bolj zadušljivi. In tako imamo ljudi, ki celo življenje samo bežijo – pred samimi seboj.

    Nirvana ni ne v Indiji, ne na Triglavu, ampak v glavi. Oziroma … nirvana je lahko bodisi v Indiji, na Triglavu, pred televizorjem, … Kjerkoli pač.

  8. london  london - 9.01.2007 11:31

    noro dobro razmisljanje!!

  9.   Mark Avrelij - 6.02.2007 22:11

    Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar, kako silno nespametno je vse to, ko pa se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši… Zato misli vendar že na to, da se umakneš na tiho pristavico, ki jo nosiš v sebi!

  10. [...] Pa da me ne bo zaneslo… Moj point je, da smo ljudje v zmoti, ko mislimo, da je treba prepotovat planet, da bi spoznal bistvo življenja in izkusil popolno svobodo. Mogoče sem imel jaz srečo. Meni se je to spoznanje razkrilo na vrhu Male Mojstrovke. Gre za stotinko sekunde, v katerem človek začuti, kako planet živi in diha, kako ima vse v njem svoje mesto, predvsem pa, kako neznaten delec tega stvarstva je ta minljivi in samooklicani gospodar – človek. Občutek, ki ga je težko izkusiti z razumom, zato je precej emotiven. Predvsem pa je (skoraj paradoksalno) nadvse pomirjujoč. Smrt je v tistem trenutku nekaj popolnoma nestrašljivega, nekaj povsem normalnega in sprejemljivega. [...]