Arhiv za Marec, 2007

Mar 22 2007

Zen in kontinuiteta

Objavil Šedi pod miks

Ponovno sem začel trenirat. Obujam spomine na bolečine po prvih treningih karateja pred leti, ko so me na smrt bolele mišice za katere se mi do tedaj še sanjalo ni, da jih imam. Znoj je tekel v potokih, telo se je treslo, razum se je spraševal, kaj mi je tega treba. Danes je drugače samo to, da je telo že imelo izkušnjo z nenaravnimi gibi in ga razum priganja, naj se jih čimprej spomni. Kot bi se prebudil iz kome in si nadvse zaželel vožnje z biciklom po gozdni poti, prepredeni s koreninami.

The spirit is willing but the flesh is freakin’ stupid.

Oglasi se stara prijateljica Samokritika: Seveda sem tako štorast, če pa tri leta nisem treniral, ker sem bil prelen, da bi si v Vancouvru našel dojo in se šel razmigat. No, in potem na netu najdem čudovito zgodbico o profesorju primerjalne religije in Zen mojstru:

Profesor se najavi na obisk pri Zen mojstru, da bi poklepetal o Zenu, čeprav je prepričan, da o svetovnih religijah ve precej, in da ga mojster le težko lahko nauči veliko več. Ko se srečata, mu mojster v skodelico toči čaj. Natoči mu do vrha, pa se ne ustavi. Čaj teče čez rob skodelice in se razliva po mizi in po tleh. Profesor ga zmedeno gleda in mu ni nič jasno. Ko končno protestira in opozori mojstra, da poliva čaj, mu ta razloži, da je kakor polna skodelica. Ne glede na to, koliko čaja se zlije, ga v skodelici ne bo ostalo nič več.

Potem me prešine, da ljudje potrebujemo pavze. Potrebujemo čas, da zaužijemo čaj, ki se nam je natočil v skodelico, da bi si lahko natočili svežega. Izgleda, da nam možgani res delujejo kot kompjuterji. Najprej grejo stvari v RAM, potem se pa vse presortira in shrani na HD. Sošolka na faksu je rada poudarjala pomembnost spanja pred izpiti. Ona je to imenovala “prepisovanje”, jaz pa to vidim kot sortiranje fileov.

Kot se izkaže, je Zen malce drugačen, kot sem si ga predstavljal doslej. Če vse življenje skrbim za neko drevo, grabim pesek v kamnitem vrtu, popravljam motorje, štrikam zokne ali pišem haiku, to ne pomeni, da moram to početi v neki meniški predanosti in kontinuiteti. Ne samo, da si lahko odpočijem, celo moram si vzeti čas in presnoviti.

Potem se je pa treba vrniti.

  • Share/Bookmark

8 odzivov

Mar 02 2007

O slovenski razonodi ali Kriza entertainment establishmenta

Objavil Šedi pod miks

Prav vesel sem bil Miše v Žmavcu. Gospa je vedno trdila, da sem “manirlih”, in lagal bi, če bi trdil, da mi to ne laska. Z Barbaro sta sedeli in klepetali o tem, kdaj bom spet kaj posnel. Moral sem jima pojasniti, kot že mnogim pred tem, da sem prestar za afnarije pred televizijskimi kamerami in radijskimi mikrofoni.

Slabo mi postane ob spominih na vprašanja, kakršno je: “Kdo je… Mitja?”.

Napade me anksioznost, ko gledam puhloglave joškarce, ki prodajajo cenene dvoumnosti (beri: dvo-ne-umnosti), kakršna je odločenost, da ne gredo na kolena, ali brizgajoče cisterne.

Obrv mi začne trzati, ko mi Mirna (Cat-piss) Reynolds poje o svoji beli muci (sicer umotvor Domna Kumra, umetnika, ki rad prigovarja ljudem, naj (mu?) sedejo na banano)

Dovolj mi je second-hand-embarrassmenta ko gledam ostarele pubertetnike, ki pri šestdesetih pojejo o tem, kako so skadil joint, in ker jim je lepo dišala trava, so se spozabili z neko deklino, po možnosti imenovano Anita.
Iskreno povedano me je, če v nedeljo zvečer po pomoti preklopim na TV Slovenija 1, strah za Maria. Strah me je, da bo človeka dobesedno razneslo pred kamero. Če je normalna stopnja entuziazma za odraslega moškega (po priporočilih WHO) npr. 11,3, je njegov nekje okrog 234! Tipu izstopajo žilice na senceh od navdušenja nad tem, da je na televiziji, in da nam bo zdaj predstavil svojega gosta in gostjo. Spraševal ju bo neumnosti, kakršne so najljubša jed, barva las prve ljubezni in ime kuharice v vrtcu.

Če povzamem: najbolje se prodajajo najbolj površinske kreacije. Slovenski človek ima najraje fasado, in ne prenaša dobro, če ga kdo bremeni s čim globjim.

No… In če rečem, da je to dežurni razlog, da ne delam več muzike, nisem povedal vsega. Ne gre samo zato, da mi je nadvse trapasto poslušati Nušo Derendo, ko razlaga, kako kuha krompir. Dejstvo pa je, da je to precej ne-stimulirajoče.

“Ampak, tako je , ker taki, kot si ti, nič ne naredijo…”, pravi Miša.

… In me postavi ob zid.

  • Share/Bookmark

24 odzivov