Arhiv za April, 2007

Apr 30 2007

Tudi zvezde žicajo za pir

Objavil Šedi pod miks

Koncert je bil super. Nepopoln. Organski. Gosti smo bli Mišo, kitarist, ki zgleda kot Tobey Maguire, Jože, bobnar, in jaz. MojoHandi znajo napolnit Orto bar (to omenjam samo zato, ker ga Šankrocku, na primer, ni uspelo) in “pri-mojat” hud filing.

Vedno znova sem presenečem nad tem, kako sta rock’n'roll in cel ta biznis okol tega, blizu popolni mizeriji. Z nekom sedim v backstageu po mojem nastopu in me hvali in vse, nakar mu povem, da mi je ful hecno to, kako se na odru dobr počutm, pa kako čutm, da se folk odziva in da mi res ratuje, nakar grem ves ponosen in z nabildanim egom po špricer , in me kelner ohladi s hladno prho, češ da je bend že spil svojo kvoto in da si ga moram sam plačat.

Hvala bogu, da sem prerastel slo po tem, da sem oboževan. Včasih bi mi postalo nerodno in bi me mogoče razjezil, danes pa so mi take prigode samo še smešne. No, ker pač nimam cekina, ker sem v furji učenja tekstov na pamet pozabil obiskat bankomat, se obrnem na frende, da naj mi pomagajo iz zagate, kar je pa sploh smešno, ker zdaj pa izgleda še, kakor da bi pred frendi igral enega razvajenega zvezdnika, ki hoče imet v backstageu npr. sklede, polne M&M’s-ov, vseh barv, razen zelenih.

Zakaj mi je to hecno? Zato, ker sem dojel, da ima katera koli estradna dejavnost, naj bo govorjena, gibna, peta ali kombinirana, izvor v cirkusu; dneve in dneve nastopajoči potujejo v razfukanih kočijah malo-da-ne med iztrebki živali, s katerimi delijo usodo, samo za tistih nekaj minut v areni, ko so vse luči uperjene v njih… Pozornost vseh na tribunah je usmerjena vanje. Ljudje jih imajo radi.

Če človek do tega nima distance, ga lahko to zlahka zasužnji. Rad verjamem, da je normalno za človeka v svojih tridesetih, da pride do tega spoznanja.

Poleg tega je tukaj še estetski moment. Simon je oni dan izjavil, da je neokusno gledati ljudi, starejše od 30 let, ki izvajajo kar koli drugega, kot jazz ali klasiko (ali kantavtorje, ki so neokusni ne glede na starost; op. a.). Do neke mere se strinjam saj sem se nenazadnje že obdregnil ob Slavka Ivančiča in njemu podobne (glej post O slovenski razonodi) in tudi zase nikoli nisem trdil, da izgledam na odru dobro. Sem pa pripomnil, da obstajajo izjeme: LEGENDE.

Če za primer vzamemo Joea Cockerja. Tip nikoli ni izgledal kot nek hud sex simbol (čeprav se da pri teh stvareh zelo hitro zmotiti), danes pa je to toliko manj. Roko na srce, Joe danes daje vtis rjovečega ranjenega medveda, ki sicer še vedno pridno izdaja albume, le da se na njih najdejo komadi z naslovi, kakršen je :”I keep forgetting“. Cocker pa zaradi tega ni prav nič manj priljubljen. Nikakor! Po mojem celo velja, da Tom Jones NI edini dedek, ki mu na oder letijo spodnjice in nedrčki.

Kaj nas torej žene razkazovati se in osrečevati publiko? Novincem in takim, kakršen sem jaz, je to nekaj imenitnega. Občutek trenutka v svetlobi, božanski feeling moje akcije in reakcije publike… Pri starcih pa se bojim, da je vzrok bolj praktične narave. Verjetno je to, da pač ne znajo nič drugega. Penzije nimajo, ker so bili vse življenje šašavi, denarja pa tudi ne, ker so ga popili, vbrizgali v žilo ali pa vsesali skozi nos. Ljudje pa jim še vedno mečejo denar, če si pred njimi raztegnejo glasilke.

Hmm, 

Mislim, da sem kar zadovoljen s to državno službo. Vsake toliko časa se pa lahko malo poafnam.

  • Share/Bookmark

7 odzivov

Apr 24 2007

Zakaj je treba skoz brcat?

Objavil Šedi pod miks

                            WILL
           Why is it always this? I owe it to
           myself? What if I don’t want to?

                        CHUCKIE
           Fuck you. You owe it to me. Tomorrow
           I’m gonna wake up and I’ll be fifty
           and I’ll still be doin’ this. And
           that’s all right ’cause I’m gonna make
           a run at it.
           But you, you’re sittin’ on a winning
           lottery ticket and you’re too much of
           a pussy to cash it in. And that’s
           bullshit ’cause I’d do anything to
           have what you got! And so would any
           of these guys. It’d be a fuckin’ insult
           to us if you’re still here in twenty
           years.

                        WILL
           You don’t know that.

                        CHUCKIE
           Let me tell you what I do know. Every
           day I come by to pick you up, and we
           go out drinkin’ or whatever and we
           have a few laughs. But you know what
           the best part of my day is? The ten
           seconds before I knock on the door
           ’cause I let myself think I might get
           there, and you’d be gone. I’d knock
           on the door and you wouldn’t be there.
           You just left.

A beat.

                        CHUCKIE (cont’d)
           Now, I don’t know much. But I know
           that.

  • Share/Bookmark

Komentiranje onemogočeno

Apr 13 2007

Globalizacija uličnega razvedrila

Objavil Šedi pod miks

Začelo se je pred nekaj tedni, ko sem se s kolesom izgubil na Gotski, iščoč izhod izmed rezidenčnih sivih velikank. Takrat sem prvič pri nas opazil romski harmonikaški tandem, dekle in fanta, verjetno moža in ženo, ki sta stala na parkirišču in z izjemno nezinteresiranim izrazom na obrazih čakala na vbogajme. On je igral, ona pa je, s plastičnim lončkom v roki, o nečem razmišljala, pa se pri tem ni posebno trudila.

Od takrat so ulice Ljubljane preplavile desetine teh virtuozov in virtuozinj, postavljeni so na najbolj strateških točkah po vsem mestu (tudi na Fužinah), preigravajo neke etude na harmonikah, izdelanih v Causescujevih casih in se smehljajo mimoidočim, ki jim v Tupperware mečejo denar. Nina pravi, da so: “Bulgari. … al Romuni – v glavnem uni, k so bolj revni”.

Ta ulična zabava je napadla to malo mesto v takih razsežnostih, da sem prepričan, da bo letos to eden izmed turističnih hitov v Ljubljani. Kar slišim že tujce, kako mi razlagajo, da so bili v Ljubljani in kako čudovito mesto je to in kako ljubke harmonikašice da imamo. Potem se bom nekajkrat trudil razložiti, kako so mi ti glasbeniki vsaj takšna novost in turistična znamenitost, kot njim, a bom slej ali prej odnehal, ker tako ali tako nima smisla. V bistvu mi je popolnoma vseeno če nek Američan trobezlja naokoli, da nam na Slovaškem po cestah igrajo harmonike ubogi cigančki, in koliko denarja je vrgel vanje.

Bolj zanimiv pa mi je drugi aspekt tega fenomena. Predstavljajte si, da ste prodajalka v trafiki na prešernovem trgu, in se vam pred okencem cel ljubi dan smehlja ta deklica, ki jo zjutraj z Mercedesom pripelje neka zavaljena pošast z zlatimi zobmi, in jo odpelje šele zvečer. V tem času pa vam ta drobižek dvestošestinpetdesetkrat odigra eno in isto melodijo… Jaz bi imel s tem, milo rečeno, velik problem.

Ali kdo ve, ali je to franšizno ulično razvedrilo še ena urbana nadloga, ki pač pride v mesto pa gre naprej ali je to nekaj, kar ostane za vedno?

  • Share/Bookmark

6 odzivov