Nice to Mitja

Zadnji film, med katerim sem začutil neustavljivo težnjo po tem, da zapustim dvorano je bil Maybe Baby pred nekaj leti. Takrat sva z Nino zabavala publiko v dvorani s tem, ko sva iskala načine, kako priti iz dvorane v Koloseju, pa kot nalašč nisva mogla odpreti nobenih vrat. V soboto pa sem bil ponovno izpostavljen takim nagnenjem. Občutek je težko opisati. gre za kombinacijo ogorčenja nad slabim filmom, naveličanostjo s šušljanjem pokovke v kartonskih škatlah, poslušanjem infantilnih “dobacivanj” predmestnih adolescentov, predvsem pa strašanski občutek izgube dveh ur in pol časa, ki bi ga lahko sicer uporabil precej bolj učinkovito, kot da sem si dal možgane polniti s prhko holivudsko slamo.

In da ne bo pomote… Nikakor nimam problema z blockbusterji. Z velikim veseljem si ogledam visoko proračunski film, če ima le ponuditi kanček več kot zgolj informacijo, da so na njem zapravili stotine milijonov dolarjev.

Spiderman 3 je obupen film.

To naj bi bil drugi sequal filma o vsem znanem stripovskem junaku. Bistvo stripovskih junakov je, da so junaki – da so dobri ljudje z močjo, ki je nima vsakdo, kar jim daje možnost, da svet spreminjajo na bolje. Ker pa so že stari Grki dojeli, da je zgodba, v kateri so vsi dobri, dolgočasna, so vanje začeli uvajati hudobce. Zakaj? Zato, ker ljudje svet HOČEMO razumeti dualistično. Obstaja noč in obstaja dan, obstajata črno in belo, moško in žensko. Kjer obstajata dobro in zlo, pa obstaja tudi konflikt med njima. Ta pa je, kakor vemo, prvina vsakega dobrega literarnega dela (vsaj v zahodni civilizaciji). Naj bo to pisano, rimano, uprizorjeno, peto ali posneto. Spiderman 3 pa se je drznil igrati prav s tem.

Film krši osnovna dramaturška pravila. Junak je sicer pozitivec, ki ga za nekaj časa zavede zlo, a se mu uspe izmuzniti. Do tukaj se mi zdi ideja “kupljiva”. No, naslednja figura, Spidermanov “prijatelj” Osbourne, je že nekolikanj zmedeno napisan. Tip je bil nekoč Spidermanov best-buddy. Od smrti svojega očeta mu je nasprotnik, potem se udari v glavo in je za nekaj dni spet najboljši frend, potem nekaj popije in je spet hudobec (ravno toliko, da razdre vezo med Spidermanom in njegovo punco, ki slabo poje), nakar mu butler pove, da ni fer, da je slab, in se spet odloči, da bo dober, dokler ga končno ne ubije ta pošast iz “Seventies Showa”.

Vrhunec slabega vodenja karakterja je pa Sandman. To je pa gospod Marko, ki je v zaporu, ker je sodeloval pri bančnem ropu in ker je ubil Spidermanovega strica (tukaj stvar postane osebna). Tip pobegne iz zapora, postane Sandman, pobija policiste in ostale, ropa banke, in postane zaveznik hudobne pošasti iz prejšnjega odstavka z namenom uničenja Spidermana itd. No, in ker je vse to naredil zato, ker je hotel pomagat svoji hčerki, ki hodi z berglo in ma kisikovo bombo, je vse v redu, in mu Spiderman ODPUSTI.

Sicer nisem nagnjen k teorijam zarot. V kinu sem pa imel toliko časa, da sem začel razmišljati, ali vsa ta scenaristična farsa nima globljega pomena. K temu me je spodbudil kader, v katerem Spiderman skoči pred ameriško zastavo, ki vihra v ozadju in je razprostrta čez celo platno. Na momente se namreč zazdi, da si Amerika s tem filmom piše neko opravičilo za vse hudobije, ki jih dela po vsem svetu češ, “Če smo hudobni z dobrim namenom, v bistvu sploh nismo hudobni”.

V glavnem: film mi absolutno ni bil všeč. Vmes sem večkrat hotel vstati in obiskati McDonald’s, pa to ne bi bilo dobro zame. Ostal sem do konca in s tem dobil “štof” za pisanje tega bloga.

Teh nekaj delovnih dni med prazniki mi je bilo vedno pri srcu. To so dnevi, ko človek pride v službo zato, ker tako pač piše v pogodbi. Na te dni se pa prav veliko ne naredi. Ljudje imajo čas pisati in prebirati bloge, spoznavati tiste redke sodelavce, ki jim je že zmanjkalo dopusta, ali pa preverjati razlike v cenah “Dan Kuechen” kuhinj pri Rutarju in v Lesnini. Če ima kdo rojstni dan, naroči pico in s tem časti “cel kolektiv”. Na voljo so parkirišča. Telefoni cele dneve molčijo. Na te dni se res ne izplača jemati dopusta.