Nov 12 2010

Istanbul in ciprski Turki brez vžigalnikov

Objavil Šedi 12.11.2010 pod miks

Istanbul obiskovalca nikoli ne pusti hladnega.

Barvitost okolja, čarobne arome, zvočna polucija pustijo na vsakomur sled, ki ne zbledi še nekaj časa.

Verjetno ni pravično Turke soditi po prebivalcih Istanbula, saj je ta v mnogočem diametralno nasproten vsemu, kar Turčija sicer je, a kljub temu si človek ne more pomagati narediti zaključek ali dva tudi o ljudeh.

Turki so izjemno zanimiv narod. Včasih ne vem, ali jih je sploh mogoče spoznati do obisti. Ne glede na to, pa ima velika večina lastnost, ki izstopa. Gre za naravnost organsko, skoraj telesno predanost temu, da je treba NEKOMU NEKAJ PRODATI!

Lagal bi, če bi trdil, da tak odnos predvsem do tujcev ne postane po nekaj dneh precej moteč. Kljub temu pa mi je ta lastnost nekaj tako zanimivega, da sem si tokrat prav vzel čas in raziskoval počelo tega kulturnega gona.

Da ne bo pomote: prodajalo bi se VSE. Od papirnih robčkov do plutonija. V slednjem primeru so sicer uvedli nekaj omejitev, tako da te dobrine verjetno danes ni veliko na ulicah (to vsaj hočemo verjeti evropski naivneži). Ampak kar je neverjetno pri vsej zadevi je njihov pristop. In ne pozabite: govorimo o popolni predanosti.

Prvi korak je navadno neposreden in danes ni več zelo učinkovit iz preprostega razloga, ker ljudje danes ne gredo na ulico z namenom, da bodo kupili liter Head&Shoulders šampona, tako da jih nenadna ponudba tega proizvoda zmede in navadno odreagirajo negativno.

Zato se je Turek prilagodil in strategijo nadgradil. Po odklonilnem odzivu potencialnega kupca prodajalec preide na osebno raven razgovora in s tem razvija prijateljski odnos, ki bo mogoče pripomogel pri prodaji.

Zanima ga, od kod prihaja, s kakšnim namenom je v Istanbulu, kako dolgo ostaja itd. V tej stopnji so mnogi turisti že nemočni in se zapletejo v pogovor, ki je pravzaprav tako nevaren, kot tekoči pesek. Počasi te vleče vase in vse težje se je umakniti. Če tudi to ne pomaga in kupec še vedno ni čisto odločen, da bi zapustil prizorišče, lahko prodajalec poskusi še z bolj nevarnim orožjem: povabi ga na čaj.

Ta tretman je sicer najbolj pogost na bazarjih, kjer se prodaja artikle višjih cenovnih razredov, npr. preproge. Priznam, da mora biti človek v takšni situaciji precej dobro vedeti, kaj hoče in predvsem česa NOČE, saj je od takega napada težko pobegniti.

Poleg prodaje stvari, pa ima pomembno vlogo tudi trženje storitev. Govorim seveda o gostinskih storitvah, ki imajo razpon od nedolžnih barov, do nočnih klubov s trebušnimi plesalkami in podobnih, tudi pikantnejših ustanov. Vsak od teh lokalov ima svoje agente, ki se zvečer sprehajajo po turistično obljudenih krajih in locirajo turiste, ki bi jih lahko zvabili v lokale.

Istanbulski skušnjavci se turista lotijo s predatorsko natančnostjo. Približajo se od strani in od zadaj. V rokah imajo škatlico cigaret in neprižgano cigareto. V poltihem tonu zdrdrajo nekaj v turščini. Ko mu da turist vedeti, da ne govori turško se po možnosti znebi “komplimenta” da izgledaš kot Turek in te potem prosi za ogenj. Ne glede na to, ali človek ima vžigalnik ali ne, potem ta “ujeda” hodi s turistom in se zaplete v nek površinski pogovor z enako štorijo.

Najbolj je pri vsem tem trapasta zgodba, ki jo prodajajo, ta je uniformna, podobno kot pri ljubljanskih junksih, ki imajo vsi po vrsti punce, ki rojevajo nekje v Cerknici, njim pa je zmanjkalo bencina, pa morajo nujno na pomoč.

No, zgodba je naslednja – in slišal sem jo sedemkrat od šestih različnih ljudi (eden si me ni zapomnil): Vsi so bili s Cipra. Na dopustu in zadnji večer v Istanbulu. Eden je bil tako inovativen, da je napletel zgodbo o usnjarskem kongresu in Rusih, ki da pokupijo vse usnje, ki je na voljo. Potem so kar naenkrat nadvse navdušeni, da imajo novega prijatelja, ki ga potem hočejo zvabiti na pijačo v točno določen lokal, ki ga poznajo, kjer da je izvrstna atmosfera in trebušne plesalke.

Kako plehko!

Zakaj nisem šel z nobenim od njih na drink v lokal?

Zakaj, zakaj… Vse skupaj izgleda obupno čudno! Predvsem pa za znoret nenavadno in neprijetno vsiljivo za nekega alpskega zarukanca, kakršen znam biti tudi jaz. Da ne bo pomote: trebušne plesalke so super! Videl sem jih že med svojim popotovanjem po Turčiji leta nazaj. Ne morem pa takole pasti na limance nekih “promotorjev” z infantilnimi zgodbami, ki so pripravljene za butaste ruske turiste ali podobno drhal.

Se pravi: pravega nočnega življenja nisem izkušal. Bil sem pa v rezervoarju za vodo Basilica cistern z dvema meduzinima glavama, eno obrnjeno za 180°, drugo pa za 90°. Zelo skrivnostno in zagonetno. Seveda imamo tukaj velik problem z dobrobitjo rib, ki so jih naselili v tisti vodi in so vse svoje življenje v praktično popolni temi brez trohice naravne svetlobe.

Hagia Sofia presega vse religiozne objekte, ki sem jih kdaj videl.

Vatikanu se opravičujem, ampak Bizanc ga je z veličastnostjo sakralnih objektov premagal še preden je bila zgrajena bazilika v Rimu. Škoda, da so vse skupaj predali Saracenom…

Sem torej nadvse navdušen in odločen, da se še vračam.

  • Share/Bookmark

En odziv




En odgovor v “Istanbul in ciprski Turki brez vžigalnikov”

  1.   nera - 14.10.2011 18:44

    Odličen komentar mitja kaj se tiče turkov…