Jan 08 2009
Žrebanje za Emo (2009)
Na poti do Televizije sem se spraševal, kaj mi je tega sploh treba. Po glavi so mi brodile mračnjaške misli, kakor je ta, da sem prestar in da bi se zdaj moral ukvarjati z resnejšimi stvarmi. Potem sem pred Baileys pubom zagledal Klinarja in Ivančiča, ki sta ravno tako čakala na tiskovko, pa sta prišla prezgodaj, in sem se počasi začel pomirjati.
Ko sem stopil v Studio 1, sem v zadevi že užival. To je pač show business. Večinoma je krut. Ni pa vse tako hudo. Če zmoreš, je najbolje vse skupaj vzeti kot šalo, pri tem pa nikakor ne pozabiti, da je to kljub vsemu business.
Spoznal sem Nuško! O kok fejst baba! Klepetala sva o tem, katero zaporedno številko je najbolje imet. Oba sva v preteklosti na Emi nastopila kot prva in to ni najbolj prijetno. Poleg tega te do začetka glasovanja ljudje že pozabijo, po možnosti pa jih nato RTV spomni na že odigrane skladbe s kakšnim posnetkom refrena, v katerem mogoče celo nisi bil najbolj točen.
Prisotni so bili vsi. Vsi, razen Karmen. Ona je namreč izjemno zasedena poslovna ženska.
Kako je hecno, ko se na kupu dobi nekaj slovenskih estradnikov – nekaj starih prdcev in nekaj mladih upov. “Tamladi” se držijo na kupu v senčnih delih studia in opazujejo dogajanje, legende pa se v soju žarometov in bliskavic med seboj objemajo, kažejo beljene zobe, si želijo vse najlepše v tem letu in čestitajo za minule uspehe, ter
Poleg vseh se za kratko minuto v studiu pojavi tudi Boris Kopitar – kar tako, ker je videl bliskanje in zaznal dogajanje. Uspe mu celo, da ga eden od fotografov slika. Ko vidi, da je v zabavni, ne pa narodno-zabavni sredi, zapusti lokacijo.
Vsak v glavnem izžreba svojo zaporedno številko in pove, kaj bo naredil, če zmaga na Emi. Cela vrsta zanimivih odgovorov. Tako originalnih kot izjemno neinteresantnih, kakor je: “Vse v studiu častim…”
Tokrat nastopam zadnji po vrsti – 14. To je po mojem zelo dobro.