Apr 30 2007

Tudi zvezde žicajo za pir

Objavil Šedi pod miks

Koncert je bil super. Nepopoln. Organski. Gosti smo bli Mišo, kitarist, ki zgleda kot Tobey Maguire, Jože, bobnar, in jaz. MojoHandi znajo napolnit Orto bar (to omenjam samo zato, ker ga Šankrocku, na primer, ni uspelo) in “pri-mojat” hud filing.

Vedno znova sem presenečem nad tem, kako sta rock’n'roll in cel ta biznis okol tega, blizu popolni mizeriji. Z nekom sedim v backstageu po mojem nastopu in me hvali in vse, nakar mu povem, da mi je ful hecno to, kako se na odru dobr počutm, pa kako čutm, da se folk odziva in da mi res ratuje, nakar grem ves ponosen in z nabildanim egom po špricer , in me kelner ohladi s hladno prho, češ da je bend že spil svojo kvoto in da si ga moram sam plačat.

Hvala bogu, da sem prerastel slo po tem, da sem oboževan. Včasih bi mi postalo nerodno in bi me mogoče razjezil, danes pa so mi take prigode samo še smešne. No, ker pač nimam cekina, ker sem v furji učenja tekstov na pamet pozabil obiskat bankomat, se obrnem na frende, da naj mi pomagajo iz zagate, kar je pa sploh smešno, ker zdaj pa izgleda še, kakor da bi pred frendi igral enega razvajenega zvezdnika, ki hoče imet v backstageu npr. sklede, polne M&M’s-ov, vseh barv, razen zelenih.

Zakaj mi je to hecno? Zato, ker sem dojel, da ima katera koli estradna dejavnost, naj bo govorjena, gibna, peta ali kombinirana, izvor v cirkusu; dneve in dneve nastopajoči potujejo v razfukanih kočijah malo-da-ne med iztrebki živali, s katerimi delijo usodo, samo za tistih nekaj minut v areni, ko so vse luči uperjene v njih… Pozornost vseh na tribunah je usmerjena vanje. Ljudje jih imajo radi.

Če človek do tega nima distance, ga lahko to zlahka zasužnji. Rad verjamem, da je normalno za človeka v svojih tridesetih, da pride do tega spoznanja.

Poleg tega je tukaj še estetski moment. Simon je oni dan izjavil, da je neokusno gledati ljudi, starejše od 30 let, ki izvajajo kar koli drugega, kot jazz ali klasiko (ali kantavtorje, ki so neokusni ne glede na starost; op. a.). Do neke mere se strinjam saj sem se nenazadnje že obdregnil ob Slavka Ivančiča in njemu podobne (glej post O slovenski razonodi) in tudi zase nikoli nisem trdil, da izgledam na odru dobro. Sem pa pripomnil, da obstajajo izjeme: LEGENDE.

Če za primer vzamemo Joea Cockerja. Tip nikoli ni izgledal kot nek hud sex simbol (čeprav se da pri teh stvareh zelo hitro zmotiti), danes pa je to toliko manj. Roko na srce, Joe danes daje vtis rjovečega ranjenega medveda, ki sicer še vedno pridno izdaja albume, le da se na njih najdejo komadi z naslovi, kakršen je :”I keep forgetting“. Cocker pa zaradi tega ni prav nič manj priljubljen. Nikakor! Po mojem celo velja, da Tom Jones NI edini dedek, ki mu na oder letijo spodnjice in nedrčki.

Kaj nas torej žene razkazovati se in osrečevati publiko? Novincem in takim, kakršen sem jaz, je to nekaj imenitnega. Občutek trenutka v svetlobi, božanski feeling moje akcije in reakcije publike… Pri starcih pa se bojim, da je vzrok bolj praktične narave. Verjetno je to, da pač ne znajo nič drugega. Penzije nimajo, ker so bili vse življenje šašavi, denarja pa tudi ne, ker so ga popili, vbrizgali v žilo ali pa vsesali skozi nos. Ljudje pa jim še vedno mečejo denar, če si pred njimi raztegnejo glasilke.

Hmm, 

Mislim, da sem kar zadovoljen s to državno službo. Vsake toliko časa se pa lahko malo poafnam.

  • Share/Bookmark

7 odzivov

Apr 24 2007

Zakaj je treba skoz brcat?

Objavil Šedi pod miks

                            WILL
           Why is it always this? I owe it to
           myself? What if I don’t want to?

                        CHUCKIE
           Fuck you. You owe it to me. Tomorrow
           I’m gonna wake up and I’ll be fifty
           and I’ll still be doin’ this. And
           that’s all right ’cause I’m gonna make
           a run at it.
           But you, you’re sittin’ on a winning
           lottery ticket and you’re too much of
           a pussy to cash it in. And that’s
           bullshit ’cause I’d do anything to
           have what you got! And so would any
           of these guys. It’d be a fuckin’ insult
           to us if you’re still here in twenty
           years.

                        WILL
           You don’t know that.

                        CHUCKIE
           Let me tell you what I do know. Every
           day I come by to pick you up, and we
           go out drinkin’ or whatever and we
           have a few laughs. But you know what
           the best part of my day is? The ten
           seconds before I knock on the door
           ’cause I let myself think I might get
           there, and you’d be gone. I’d knock
           on the door and you wouldn’t be there.
           You just left.

A beat.

                        CHUCKIE (cont’d)
           Now, I don’t know much. But I know
           that.

  • Share/Bookmark

Komentiranje onemogočeno

Apr 13 2007

Globalizacija uličnega razvedrila

Objavil Šedi pod miks

Začelo se je pred nekaj tedni, ko sem se s kolesom izgubil na Gotski, iščoč izhod izmed rezidenčnih sivih velikank. Takrat sem prvič pri nas opazil romski harmonikaški tandem, dekle in fanta, verjetno moža in ženo, ki sta stala na parkirišču in z izjemno nezinteresiranim izrazom na obrazih čakala na vbogajme. On je igral, ona pa je, s plastičnim lončkom v roki, o nečem razmišljala, pa se pri tem ni posebno trudila.

Od takrat so ulice Ljubljane preplavile desetine teh virtuozov in virtuozinj, postavljeni so na najbolj strateških točkah po vsem mestu (tudi na Fužinah), preigravajo neke etude na harmonikah, izdelanih v Causescujevih casih in se smehljajo mimoidočim, ki jim v Tupperware mečejo denar. Nina pravi, da so: “Bulgari. … al Romuni – v glavnem uni, k so bolj revni”.

Ta ulična zabava je napadla to malo mesto v takih razsežnostih, da sem prepričan, da bo letos to eden izmed turističnih hitov v Ljubljani. Kar slišim že tujce, kako mi razlagajo, da so bili v Ljubljani in kako čudovito mesto je to in kako ljubke harmonikašice da imamo. Potem se bom nekajkrat trudil razložiti, kako so mi ti glasbeniki vsaj takšna novost in turistična znamenitost, kot njim, a bom slej ali prej odnehal, ker tako ali tako nima smisla. V bistvu mi je popolnoma vseeno če nek Američan trobezlja naokoli, da nam na Slovaškem po cestah igrajo harmonike ubogi cigančki, in koliko denarja je vrgel vanje.

Bolj zanimiv pa mi je drugi aspekt tega fenomena. Predstavljajte si, da ste prodajalka v trafiki na prešernovem trgu, in se vam pred okencem cel ljubi dan smehlja ta deklica, ki jo zjutraj z Mercedesom pripelje neka zavaljena pošast z zlatimi zobmi, in jo odpelje šele zvečer. V tem času pa vam ta drobižek dvestošestinpetdesetkrat odigra eno in isto melodijo… Jaz bi imel s tem, milo rečeno, velik problem.

Ali kdo ve, ali je to franšizno ulično razvedrilo še ena urbana nadloga, ki pač pride v mesto pa gre naprej ali je to nekaj, kar ostane za vedno?

  • Share/Bookmark

6 odzivov

Mar 22 2007

Zen in kontinuiteta

Objavil Šedi pod miks

Ponovno sem začel trenirat. Obujam spomine na bolečine po prvih treningih karateja pred leti, ko so me na smrt bolele mišice za katere se mi do tedaj še sanjalo ni, da jih imam. Znoj je tekel v potokih, telo se je treslo, razum se je spraševal, kaj mi je tega treba. Danes je drugače samo to, da je telo že imelo izkušnjo z nenaravnimi gibi in ga razum priganja, naj se jih čimprej spomni. Kot bi se prebudil iz kome in si nadvse zaželel vožnje z biciklom po gozdni poti, prepredeni s koreninami.

The spirit is willing but the flesh is freakin’ stupid.

Oglasi se stara prijateljica Samokritika: Seveda sem tako štorast, če pa tri leta nisem treniral, ker sem bil prelen, da bi si v Vancouvru našel dojo in se šel razmigat. No, in potem na netu najdem čudovito zgodbico o profesorju primerjalne religije in Zen mojstru:

Profesor se najavi na obisk pri Zen mojstru, da bi poklepetal o Zenu, čeprav je prepričan, da o svetovnih religijah ve precej, in da ga mojster le težko lahko nauči veliko več. Ko se srečata, mu mojster v skodelico toči čaj. Natoči mu do vrha, pa se ne ustavi. Čaj teče čez rob skodelice in se razliva po mizi in po tleh. Profesor ga zmedeno gleda in mu ni nič jasno. Ko končno protestira in opozori mojstra, da poliva čaj, mu ta razloži, da je kakor polna skodelica. Ne glede na to, koliko čaja se zlije, ga v skodelici ne bo ostalo nič več.

Potem me prešine, da ljudje potrebujemo pavze. Potrebujemo čas, da zaužijemo čaj, ki se nam je natočil v skodelico, da bi si lahko natočili svežega. Izgleda, da nam možgani res delujejo kot kompjuterji. Najprej grejo stvari v RAM, potem se pa vse presortira in shrani na HD. Sošolka na faksu je rada poudarjala pomembnost spanja pred izpiti. Ona je to imenovala “prepisovanje”, jaz pa to vidim kot sortiranje fileov.

Kot se izkaže, je Zen malce drugačen, kot sem si ga predstavljal doslej. Če vse življenje skrbim za neko drevo, grabim pesek v kamnitem vrtu, popravljam motorje, štrikam zokne ali pišem haiku, to ne pomeni, da moram to početi v neki meniški predanosti in kontinuiteti. Ne samo, da si lahko odpočijem, celo moram si vzeti čas in presnoviti.

Potem se je pa treba vrniti.

  • Share/Bookmark

8 odzivov

Mar 02 2007

O slovenski razonodi ali Kriza entertainment establishmenta

Objavil Šedi pod miks

Prav vesel sem bil Miše v Žmavcu. Gospa je vedno trdila, da sem “manirlih”, in lagal bi, če bi trdil, da mi to ne laska. Z Barbaro sta sedeli in klepetali o tem, kdaj bom spet kaj posnel. Moral sem jima pojasniti, kot že mnogim pred tem, da sem prestar za afnarije pred televizijskimi kamerami in radijskimi mikrofoni.

Slabo mi postane ob spominih na vprašanja, kakršno je: “Kdo je… Mitja?”.

Napade me anksioznost, ko gledam puhloglave joškarce, ki prodajajo cenene dvoumnosti (beri: dvo-ne-umnosti), kakršna je odločenost, da ne gredo na kolena, ali brizgajoče cisterne.

Obrv mi začne trzati, ko mi Mirna (Cat-piss) Reynolds poje o svoji beli muci (sicer umotvor Domna Kumra, umetnika, ki rad prigovarja ljudem, naj (mu?) sedejo na banano)

Dovolj mi je second-hand-embarrassmenta ko gledam ostarele pubertetnike, ki pri šestdesetih pojejo o tem, kako so skadil joint, in ker jim je lepo dišala trava, so se spozabili z neko deklino, po možnosti imenovano Anita.
Iskreno povedano me je, če v nedeljo zvečer po pomoti preklopim na TV Slovenija 1, strah za Maria. Strah me je, da bo človeka dobesedno razneslo pred kamero. Če je normalna stopnja entuziazma za odraslega moškega (po priporočilih WHO) npr. 11,3, je njegov nekje okrog 234! Tipu izstopajo žilice na senceh od navdušenja nad tem, da je na televiziji, in da nam bo zdaj predstavil svojega gosta in gostjo. Spraševal ju bo neumnosti, kakršne so najljubša jed, barva las prve ljubezni in ime kuharice v vrtcu.

Če povzamem: najbolje se prodajajo najbolj površinske kreacije. Slovenski človek ima najraje fasado, in ne prenaša dobro, če ga kdo bremeni s čim globjim.

No… In če rečem, da je to dežurni razlog, da ne delam več muzike, nisem povedal vsega. Ne gre samo zato, da mi je nadvse trapasto poslušati Nušo Derendo, ko razlaga, kako kuha krompir. Dejstvo pa je, da je to precej ne-stimulirajoče.

“Ampak, tako je , ker taki, kot si ti, nič ne naredijo…”, pravi Miša.

… In me postavi ob zid.

  • Share/Bookmark

24 odzivov

Feb 27 2007

Nenavadni napisi 4

Objavil Šedi pod miks

slika015.jpg

Matr, pa sem že razmišljal, da bi začel ta biznis, pa me je tip prehitu.

  • Share/Bookmark

Komentiranje onemogočeno

Feb 27 2007

Nenavadni napisi 3

Objavil Šedi pod miks

slika011.jpg

Nadaljujte z branjem »

  • Share/Bookmark

Komentiranje onemogočeno

Feb 27 2007

Zdaj pa še francoščina…

Objavil Šedi pod miks

Trenutno sem zaposlen kot uradnik. Državna uprava in jaz imamo nekaj skupnih interesov. No… morda je to malce preostra izjava… Zdi se mi, da lahko vsaj za nekaj časa sodelujemo. Vzgajajo me za “evrokrata” in to pomeni, da se bom veliko naučil. Pošiljajo me že na različna izobraževanja, da bi se do začetka 2008, ko naj bi predsedoval eni od delovnih skupin, izoblikoval v papirnatega super heroja. Tako sem bil do sedaj na seminarju iz osnov protokola, poslali pa so me tudi na tečaj francoščine.

Francosščina je obudila kar nekaj spominov. Vem, da ji že nekaj let delam krivico, saj je izključno moja krivda, da si nisem organiziral okoliščin, v katerih bi lahko spregovoril in dojel, da govoriti francosko pač ni nek tabu. Tako je vse ostalo pri vajah iz slovnice in neskončnega poigravanja s temi in onimi predlogi in končnicami. In zakaj, vas vprašam, je to tako zaguljen jezik? Oglejmo si naslednji primer:

Au-dessous (o-d’su) pomeni “od spodaj” (kot v besedi butelj)
au-desus (o-d’sü) pa “od zgoraj” (kot v besedi tünka)
Za robustno slovansko lingvistično pamet, dragi moji, je to “eno-te-isto”! Že tako imam težave z dolgim in kratkim i-jem v angleščini, kar je mojim sogovornikom vedno delalo neznansko veselje. Razlike med besedami, kakršni sta  peak in pick so v mojem govoru, če na to nisem pozoren, minimalne. To pa ni velik problem, dokler ne pride do besed kakršne so sheet in shit, beach in bitch etc. Zdaj pa še francoščina…
Včasih se namreč zdi, da namen francoščine sploh ni sporazumevanje med dvema osebama, temveč je bil namen oblikovanja tega “jezika ljubezni”, izumiti besedno igrico, s katero so si ljudje krajšali čas v hladnih zimskih večerih. Ena oseba je govorila, nato pa jo je druga… POPRAVLJALA!

Kaj boljšega, kot tako komplikacijo uporabiti za jezik diplomacije?

Zavezniki se domenijo, da bo eden napadel “od zgoraj”, drugi pa “od spodaj”, s tem, da enemu od njiju francoščina ni materin jezik in stvar se lahko konča precej klavrno. Čakajte, no… So francozi svoje vojne vojevali z zavezniki? Seveda ne! Kdo bi se pa hotel podmetavati posmehovanjem in žalitvam nacije z neizgovorljivim jezikom?
In prepričan sem, da je francoska kultura užaljena, ker francoščina izgublja “pogajalsko pozicijo” v svetu mednarodnih odnosov. Vzklili so jeziki, ki se jih je moč naučiti s tretjino truda, ki ga zahteva francoski jezik.Zakaj sem se torej lotil osvežitve tega jezika?

1. Ker je kljub vsemu to še vedno uporaben in uporabljan jezik na marsikaterem koncu sveta,

2. Ker je zastonj, in

3. Ker grem lahko eno uro prej domov!

  • Share/Bookmark

4 odzivov

Dec 20 2006

Bi Buda izkusil nirvano na Jalovcu?

Objavil Šedi pod miks

Prav pretresljivo nenavaden pogovor sem imel zadnjič. Razpet je bil med bizarnostjo diskurza o razliki med klitoričnim in vaginalnim orgazmom in njunim vplivom na živčni sistem ter globino izpovedi izkušnje popolne svobode.

Ker je naravnost jasno, da tole zveni kot hipurska čajanka v zgodnjih sedemdesetih, se bom moral temeljito potruditi, da dokažem Svetu in sebi, da imam noge na tleh. Moja sogovornica je trdila, da ji je Indija dala kar nekaj najboljših stvari v življenju in ji je pomagala izkusiti filing popolne svobode. In mislim, da je pošteno, da povem kar takoj, da sem od nekdaj imel velik problem s poveličevanjem Indije in z uporabo izrazoslovja, kakor je osvobojenost, čakra, prana itd. Nikoli me tudi ni vleklo v oni del sveta. Ne vem zakaj, a vedno mi je to pomenilo nekaj strašansko umazanega. Po drugi strani pa se ne strinjam, da to pomeni, da sem razvajen zahodnjak, ki potrebuje vsako jutro kozarec pomarančnega soka in skodelico corn-flakesa z 0,5% mlekom.

In čeprav me pretrese umetelno izdelana reklama za Indijo na CNNu, se mi zdi, da bi Indijo videl precej drugače kot v teh neverjetnih barvah in slow-motionu, kakor je prikazana v tej reklami. Mogoče me je strah realnosti tistega okolja. Raznih koler in gobavosti. A soočen sem bil že z marsikatero surovostjo tega sveta tako, da gre verjetno bolj zato, da mi “ni treba” potovat v Indijo. Tako kot, upam, ne v Afriko. Čudovita dežela, kjer se je vse začelo; prostrane savane, puščave, pragozdovi, in gazele in levi in žirafe… V čem je fora teh safarijev in foto-safarijev. Dajte jim že mir za božjo voljo… Mislite, da ima npr. Justin Timberlake probleme s paparazzi? Kaj naj si potem misli ta slon v Afriki?

Pa da me ne bo zaneslo… Moj point je, da smo ljudje v zmoti, ko mislimo, da je treba prepotovat planet, da bi spoznal bistvo življenja in izkusil popolno svobodo. Mogoče sem imel jaz srečo. Meni se je to spoznanje razkrilo na vrhu Male Mojstrovke. Gre za stotinko sekunde, v katerem človek začuti, kako planet živi in diha, kako ima vse v njem svoje mesto, predvsem pa, kako neznaten delec tega stvarstva je ta minljivi in samooklicani gospodar – človek. Občutek, ki ga je težko izkusiti z razumom, zato je precej emotiven. Predvsem pa je (skoraj paradoksalno) nadvse pomirjujoč. Smrt je v tistem trenutku nekaj popolnoma nestrašljivega, nekaj povsem normalnega in sprejemljivega.

Zakaj nas torej tako vleče iskati samega sebe v trope? Zakaj se nam zdi, da moramo najprej preboleti tifus, preden se nas bo dotaknil Bog? Ali je mogoče izkusiti nirvano v Alpah, ali je do nje moč priti le pod Himalajo?

Verjeti hočem, da je izkušnja na voljo vsakomur. Če pa vsaj malo verjamem načelom panteizma in holizma (kar po takšni izkušnji sploh ni težko), potem je prav vsak atom “podružnica” tega stvarstva, kar pomeni, da ta nirvana preprosto MORA biti dosegljiva kjerkoli.

  • Share/Bookmark

10 odzivov

Dec 19 2006

Hommage Rozaliji Zorčič

Objavil Šedi pod miks

Odkar je prvič oznanila, da bo kmalu umrla, je verjetno minilo že več kot 20 let. V tem času se ji je rodila še cela vrsta pravnukov, spekla je še veliko orehovih potic (marsikatero od njih tudi zažgala) in skuhala še kar nekaj marmelad. Te je hranila v kleti ki je v zadnjem času smrdela po kurilnem olju. Centralna kurjava je bila ena od pridobitev, ki ji je olajšala bivanje v hiši na Gregorčičevi v Brežicah. Ob tem je seveda rada jamrala o svoji starosti. Sprejemala je obiske treh sosed: Rožmanove, Miklavžinove in Zormanove, dokler se ji ni začelo dozdevati, da ji kradejo.

In kaj naj bi tri prisrčne ženice, ki že vse življenje živijo kot sosede in si v mnogočem pomagajo, kradle upokojeni učiteljici? Vse! Od denarja do rjuh, da o očalih sploh ne izgubljamo besed. Zdi se, da so te paranoje nekaj povsem normalnega pri ostarelih, ki počasi postajajo senilni. Težko pa je opazovati kasnejšo deterioracijo razuma nekoga, ki je bil par desetletij nazaj absolutna avtoriteta in je zmogel obvladovati vojsko vnukov, ki so z največjo vnemo raziskovali podstrešje njene hiše.

Všeč so mi bila poletja v Brežicah. No… Rad se jih spominjam. Plezanje po češnji, igranje v senci velikega oreha in skrivalnice v smrečju. Na garažo se je splezalo preko kurnika. Na strehi garaže ni bilo nikoli kaj dosti početi. Le občutek, da si tam in da lahko dogajanje spremljaš s poltretjega metra višine je bilo dovolj.

V stari dnevni sobi na stenah visita dve ogromni sliki. Ena z motiviko nekih otrok, ki igrajo na glasbene inštrumente. Ta je preluknjana, ker so jo poškodovali naši starši, ko so se kot otroci po hiši igrali z lokom in puščicami. Druga je slika nekega dekleta, ki igra na lutnjo. V ozadju je cerkev Sv. Vida, gube na dekletovem rokavu pa skrivajo avtoportret slikarja. V starinski komodi je cela vrsta knjig. Tudi takšnih, ki so jih pred nami skrivali, ker so bile prekrute (zločini okupatorja nad narodno osvobodilnim gibanjem), pa smo bili preveč iznajdljivi, da bi ostale skrivnost. Na posebnem mestu je fotografija dedka (Dide) po vrhu pa so navadno razprostrti listi časopisnega papirja, na katerem se sušijo kakšni zdravilni cvetovi. V kotu stoji meni najljubši objekt v vsej hiši. Velikanska ura z nihalom.

Najraje sem spal na prastari žimnici v prvem nadstropju, kar bi bilo po današnjih kriterijih zdravju škodljivo. Pozimi se je sobo segrelo z rumeno rjavim “Kiperbušem”, poleti pa ob odprtem oknu in pomirjujočem petju čričkov zazibalo v miren spanec.

Zajtrki! Bela kava (Kneipp) in svež bel kruh iz marketa na koncu ulice. Margarino, med in marmelado se je mazalo s srebrnimi noži z ogromnimi ročaji.

Vse to se je kar naenkrat končalo. Nenadoma smo vsi nehali biti otroci.

Potem si je Babi najprej zlomila en kolk, nato še drugega in se preselila v dom za ostarele, ker se je odločila, da iz postelje ne bo več vstala. In res ni. Ležala je kakšna tri leta.

Od nje sem se poslovil že lansko zimo. Ni me več prepoznala. Nič čudnega, saj me dve leti ni videla, ker sem bil v Kanadi. Zanimivo pa mi je to, kako neverjetno vesela me je bila, ko me je zagledala. Kot bi se srce spomnilo, pa razum ne ve česa…

Na pogreb je prišlo pol Brežic.

Stric me je prosi, naj grem po gospo Leš, ki ima na pokopališču cvetličarno, da bi odklenila vežico. Ne morem si pomagat, da mi to ne bi bilo smešno. Kako ustrezen priimek…

Pokopališka mojstra sta si nekoč umislila uniformo: sprano moder plašč, črn klobuk in bele rokavice…

Sivo žaro z zlatimi ročaji spustijo v grob in pogrebniki jo zasujejo s cvetjem.

Zbogom, Babi.

  • Share/Bookmark

3 odzivov

« Novejši zapisiStarejši zapisi »