Nov 17 2006

Oslo II

Objavil Šedi pod miks

Profesorja Zanella sem prepoznal takoj, ker sem pred tem videl njegovo sliko na netu. Debelušen geekovski brazilec s prav tako piflarsko frizuro in očali, kakršna so bila še pred leti verjetno polepljena z obliži.

V kratkem smo se zbrali vsi štirje kandidati: dve Francozinji, ena Norvežanka in jaz. Najprej so nas peljali na sprehod po kampusu veterinarske fakultete. Vse skupaj izgleda prav imenitno. Ogromno denarja seveda. Po dvorišču študentje s čiki v ustih sprehajajo povite pse in konje – od kod mi je že to znano?

Nato nas pošljejo vsakega k profesorjem na individualne razgovore.

Helene Weed je vodja sekcije (ne vem, kaj to pomeni) Je ljubka in drobna Norvežanka, ki ji je malo nerodno, ker je včasih jecljala, pa ji še danes malo uide, je pa nadvse prijazna in luštkana.

Zanella je pač mentor tistega, ki ga bodo izmed kandidatov sprejeli. Sprašuje vse od tega, kako ljudje rešujejo konflikte do tega, kateri so najbolj aktualni problemi, s katerimi se ukvarja Animal Welfare. Poleg njega sedi še predstavnik sindikata, ki mi razloži proces izbire kandidata. Vloga gre skozi dva ali tri odbore, med drugimi tudi tistega, ki skrbi za enake možnosti (Equal opportunity).

Paul Valle je super. Zmotim ga med popravljanjem bicikla. Zanima ga, kaksen sem v prostem času. Zintrigiralo ga je, kaj sem mislil, ko sem v spremnem pismu napisal, da se ukvarjam z muziko. Razložim mu, da gre v bistvu samo za to, da me poleg znanosti zanima še milijon drugih stvari in da tega marsikateri znanstvenik ne razume. Pa me je zelo dobro razumel. Pravi, da ga skrbi edino to, da takšni ljudje ne zaključijo stvari, ki se jih lotijo. Zagotovil sem mu, da k sreči imam gen za zaključevanje in da to pri meni ni problem. Rad imam neformalne razgovore. Posebej še, če je na drugi strani nekdo, ki razmišlja na podoben način. Pri Skandinavcih mam pa itak vedno občutek, da zelo neradi komplicirajo stvari. Zdi se mi, da jim življenje teče po načelu: “Dovolj je dnevu lastna teža.”

Pogovor z Egilom Simensenom je kakor obisk pri pastorju. Govori preudarno in tiho. Ko reče “JA”, vdihne, namesto da bi izdihnil. Zanima ga vse sorte, a nič pretresljivo določenega.

Sledi kavica, nato pa seminar. Poslušajo ga profesorji, od kandidatov je v sobi samo tisti, ki predava. Ostali čebljamo ob kavici. Z mojim predavanjem so zelo zadovoljni. Tako vsaj pravijo. A prepričan sem, da so to rekli vsakomur od nas štirih.
Po tem se spet vsi zberemo v sejni sobi in postrežejo nam sendviče. Klepetali naj bi o članku, ki smo ga imeli prebrati. S tem opravimo v pol ure in potem res samo še čebljamo, zadnje pol ure našega druženja pa si Zanella vzame za poslavljanje in hvaljenje vseh nas štirih.

Popoldne grem v mesto. Oslo je mesto po mojem okusu. H&M je na vsakem koraku.

Glej post Oslo1

  • Share/Bookmark

En odziv

Nov 16 2006

Oslo I

Objavil Šedi pod miks

Oslo. Mesto me je pricakalo v megli. Ceski pilot je namignil, da je vidljivost 40 metrov in temperatura 1 st. Zakaj to pocnejo? Kot da bi se v naprej opravicevali, ce bi slo kaj zares narobe.

Mejni policist me vprasa, ali govorim anglesko. Pravi, da sem se spremenil od takrat, ko so me slikali za potni list. Pojasnim mu, da ne nosim vec ocal.

Prenocisce, ki so mi ga prijazno razervirali je v blizini psihiatricne klinike. Blizu moje sobe sta dve kapeli. Mislim, da je bila stavba, v kateri spim, nekoc samostan sester usmiljenk, ali pa je to se vedno, pa nekaj sob oddajajo gostom.

Na stenah je polno slik. Vse skupinske, vse neznosno urejene. Na njih so isti obrazi. V sredini sedi sestra, ki od leta 55 do leta 64 izgleda popolnoma enako. leta 65 nosi ocala, leta 66 pa je na sliki ni vec.

Ne vem, zakaj se me take stvari zadnje case tako dotaknejo.

Soba je licno urejena. Polna je starinskega pohistva, postelja je mehka, pokriva jo pernica. Kopalnica je izredno spartanskega izgleda, vendar pa ima talno gretje. Z drugimi besedami: kot bi se znasel v remakeu filma “Fanny och Alexander”.

To okolje mi je vsec.

Ti ljudje so mi vsec.

Kot da bi bili udomaceni. Kot da bi nekoc prisel ta strogi protestant, in podivjanim vikingom vcepil obcutek krivde, jih naredil urejene, mirne in tihe ubogljivce, ki se jim sem ter tja zasvetijo oci in naredijo kaj zelo divjaskega.

Ta umetnost mi je vsec.

Narodna galerija nima vstopnine. Z zidov krici Edvard Munch. Verjetno je bil obseden s smrtjo. Pa ne samo on. V stalni zbirki je kar nekaj slik z motiviko umirajocih in bolnih ljudi. Predvsem otrok. Pa krajina! Fjordi in gore in zivina in bosonogi pastirji. V teatru dajejo Heddo Gabler, pa Hamleta, ki enkrat zgleda nepretenciozno nordijski, in ko razmišlja o Joriku, lobanje ne drzi v roki, ampak mu ta pociva na kolenu…

Preprosto.

Lepo.

TIHO.

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Nov 11 2006

Nenavadni napisi 2

Objavil Šedi pod miks

slika001.jpg

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Nov 11 2006

Džirlo ekonomija, Helidon, Zdravje in EMA

Objavil Šedi pod miks

Vedno znova me razburjajo ti poučni članki v prilogah Dela ali Dnevnika, ki najprej čez dve strani blebeta o shujševalni dieti, prikaže nekaj “prije-poslije” fotografij, in na koncu v kotu objavi naročilnico za teh 17 vrečk “začimb, ki bodo uporabnici/ku omogočili, da shujša za neverjetnih 213 kilogramov v samo 30 dneh, sicer lahko naročnik zahteva povrnitev denarja. No zdaj se je tem pridružila še novost, ki me je oni dan skoraj vrga s stola. Švedski znanstvenik je po naklučju odkril način, kako zmagati na lotu in ga zdaj prodaja kot nek priročnik za pobiranje glavnih nagrad lota. Knjiga stane nekaj tisoč tolarjev, in če v nekem obdobju ne zadanete ogromno denarja, jo lahko vrnete in dobite povrnjen denar. Na smrt me zanima, kako uspešni so pri prodaji te knjige, saj je to idealni pokazatelj, koliko je ta narod zabit.

Sploh ne vem, kje naj začnem…

Če je ta švedski Einstein res odkril način kako izsesati vse loterije na svetu, zakaj ne molči in jih preprosto ne izsesa?
Ajaaaa, seveda. Zato, vendar, ker je hotel to silno odkritje deliti z ostalimi in narediti nekaj dobrega za ta svet…
Ampak… če je tak altruist, zakaj ga potem prodaja in ga ne objavi na Internetu, kjer bi bil dostopen vsakomur?

Upam, da je folku jasno, da tukaj ne bo obogatel nihče drug kot samo ta švedski znanstvenik, oziroma oseba, ki si ga je izmislila.

Ta narod pa je že navajen afnarij, kakršen je sto in en udoben in breztruden način hujšanja. Se kdo spomni Helidona, firme. ki je v stari Jugi izdala toliko narodno-zabavne muzike da je bila škoda nepopravljiva in je firma propadla? No, v sodelovanju z revijo Zdravje je ta založba izdala tudi biser slovenskega avtogenega treninga: kaseto “Hujšajmo!”. Nisem povsem prepričan, a rekel bi, da je na njej moč slišati žameten glas Aleša Valiča, ki nas sprošča ob zvokih nečesa, čemur se danes pravi “elevator music”.
“Sprostite se,” pravi. “Lezite in začutite vse svoje telo… hujšate in hujšali boste jutri in pojutrišnjem in tako dolgo, kot boste sami hoteli…”

Se sprašujete, kako to, da to kaseto tako dobro poznam?
Včeraj sem bil povabljen na večerjo pri Petkotu. To je en nadvse nenavaden človek. Za njegovo povsem edinstveno pojavo pa se skriva še nekaj najbolj lucidnega, kar sem imel v življenju možnost spoznati. No, Petko ne bi bil Petko, če si ne bi za večerjo umislil nekaj odbitega. Tokrat je bilo to poslušanje kasete “Hujšajmo!” med samo večerjo. Tako smo lahko pojedli več brez kančka slabe vesti.

Ob večerji pa smo nazadnje le pokramljali o tem, kako v dveh tednih narediti komad za na EMO. Škoda, da zraven ni bilo Aleša. Na žalost je zbolel in to v njegovem primeru pomeni, da ga iz hišice ne bo še dolgo časa, ne glede na to, kako bolan je.

Lahko nam pa rata…

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Nov 07 2006

Nenavadni napisi 1

Objavil Šedi pod miks

faki-frizer.jpg

  • Share/Bookmark

4 odzivov

Nov 01 2006

Ambruška podružnica Ku-Klux-Klana

Objavil Šedi pod miks

Čeprav pravi Nina, da bi moral podrobneje opisat protest v podporo Romom pred Državnim zborom, mi je težko brusiti jezik in prste o dogodku, ki sem mu bil priča samo “v tranzitu”. Hotel sem ostati. Predvsem zato, ker se mi zdi grozno, da se v Sloveniji začenjajo organizirat ti redneckovski pogromi, ki spominjajo na pohode smrti KKK-ja na jugu združenih držav. Matr, sploh nisem mogel verjet svojim očem, ko so na TVju kazal ta sestanek krajevne skupnosti, kjer so se Dolenjčki menil, kako rešiti “romski problem”. A to res samo mene spominja na dogodke iz štiridesetih let prejšnjega stoletja? In če potem za nameček diskutirajo še o tem, kako bi “jih” bilo najpametneje preseliti v zapuščene vasi v Kočevski reki, je pa stvar itak čist hudobna.

Kdaj mi bo znal kdo razložit, zakaj je množica vedno bolj zabita kot posameznik, ne glede na to, koliko inteligentnih individuumov jo sestavlja? Vedno znova me fascinira, kako neverjetno bolj preprosto je poudrajati razlike med ljudmi, skupinami ali nacijami, kot pa je iskati eno ali dve skupni stvari, ki bi probleme rešili neprimerno hitreje in učinkoviteje.

Verjetno ste opazili, da obstaja nevarnost, da bi ta objava izzvenela cmeravo. Brez skrbi, zdajle se bom spustil na trdna tla.

Nočem, da me kdo narobe razume. Jaz pač nisem nek obseden oboževalec romske kulture. Moje stene niso polepljene s plakati Šukarjev in Kosturičeve filme sem videl samo po enkrat pa še to ne vseh. Zelo dobro se zavedam, da je romski način življenja v mnogočem nekompatibilen s kulturo večinskega naroda držav, v katerih Romi živijo. Kar me razjezi, je princip, po katerem se ti večinski narodi lotevajo reševati trenja, ki neizogibno nastanejo med temi in onimi.

O, sancta simplicitas! Če me nekaj moti ali mi preprosto ni všeč, potem je najpreprostejši način, kako se lotiti tega problema, da se tega “nečesa”… ZNEBIM. Zakaj? Zato, ker bi katera koli alternativa temu pomenila, da se moram spremeniti. To pa je, kot je verjetno jasno vsakomur, ena najtežjih nalog, ki lahko doleti človeka. In če je tisto “nekaj” tetrapak pokvarjenega Alpskega mleka, potem z vsem tem ni nič narobe. Če pa je to človek, družina ali celo nacija, imamo pa na ramenih precej zagonetno težavo. Predvsem zato, ker si ljudje v 21. stoletju, vsaj na papirju, priznavamo nekaj človekovih pravic , ki bi vsakomur morale zagotavljat, da se ga vsaj vpraša, če mu je kul, da se ga deportira.

V glavnem: po mojem si bo treba vzeti več časa in organizirat več, kot samo zbor krajanov v gasilskem domu, kjer se bo vpilo o selitvenih planih ljudi, ki jih o njihovih željah ni nihče nič vprašal. Spremeniti se bo treba. Tako vaščani Ambrusa kot Dečje vasi. Take stvari lahko po mojem reši samo en “kompromis kultur”.

Verjetno zdaj koga zanima, zakaj nisem ostal na demonstracijah pred parlamentom.

Če je namen demonstracij izražanje mnenja enako mislečih, potem to počnem tudi jaz. Ne samo, da se strinjam z demonstranti. Na nek način lahko svoje mnenje elaboriram bolje, če ga opišem v blogu.

Problem je le še to, da je bilo, zaradi moje odsotnosti, pred parlamentom le sedemnajst namesto osemnajst ljudi…

Hja…

No prav, no! Naslednjič bom ostal.

  • Share/Bookmark

5 odzivov

Okt 23 2006

Umetnost bivanja, nečimrnost in deseta obletnica

Objavil Šedi pod miks

V četrtek sem snemal novo reklamo za Simobil. Objavljena bo šele decembra ampak smo jo delal že zdaj, ker smo snemali novembrsko in decembrsko na isti dan. Dve reklami na en dan je kar zajebano opravilo. Po mojem gre v bistvu za izkoriščanje človeka po človeku. Po mojem ni denarja, ki bi kompenziral takšno garanje. Dač in Boris sta bila recimo na setu 24 ur. To ni človeško.

Snemali smo v Abitare. Trgovina s perverzno dragim pohištvom v Trnovskih vratih, sodobni in prestižni ljubljanski novogradnji, postavljeni samo čez cesto od kmetij in na črno zgrajenih povešenih bajt na štiri vogale. Lahko me zmerjate z levičarjem in komunistom ampak še danes, kar nekaj dni po izkušnji, sem naravnost užaljen nad cenami, ki jih lahko človek vidi v tej trgovini. Mislim, saj je res, da gre ta svet u cvet, ampak jaz kljub temu mislim, da se človekova nečimrnost ne bi smela povzpeti tako visoko, da bi nekdo hotel kupiti svetilko za spalnico, in zanjo plačati 1.065.000,00 tolarjev!!!! Za ta denar je možno narediti čudovito kuhinjo. O uporabnosti tega artikla sploh ne bi zgubljal besed. Nekaj mi namreč govori, da človek, ki kupi tako svetilko, te ne bi uporabljal za to, da bi bral v postelji… Presenečenj seveda ni bilo konec. Zanimivi so kavči za 2,5mio SIT, sterilne kopalnice in stranišča, v katerih si človek ne bi upal prdnit. Tu pa so seveda še kuhinje… Fenomenalne gladke linije, uravnotežene barve in teksture, v onem kotu, stran od oči, pa neki gorilniki… Kaj za vraga naj pa z nimi? Seveda so umazani deli, kakor je pomivalni stroj, pečica, hladilnik…, stvari v glavnem, s katero se pripravlja hrano, kar naj bi bila funkcija kuhinje, vsi skriti v umetelno obdelanih omarah, da bi jih, bog ne daj, ne videl kakšen gost ali kaj podobnega…

Katja pravi, da si moram, če me je to vrglo iz tira, ogledat še trgovino Fendi, kjer je bojda mogoče videti kavč za 5 mio SIT.

Kakor koli že, Žmavc je praznoval 10 let obstoja. Folka je bilo za srednje veliko vas. Vrt je bil videti kot na najboljši poletni večer, oblegali pa so ga tako novejši gostje, kot tudi stari kozlji. Seveda so se organizatorji potrudili, da bi večer izpadel čim bolj prijetno. Žmavčevka je tako spekla zeljanico s tartufi, Žmavc je sedel pri visoki mizi in čebljal z Androtom in Baučem, Mali Žmavc pa je v kotu vrtel muziko. Pomagal mu je še Mirko, okoli polnoči pa je nastopil dogodek večera, nekaj, kar se v Žmavcu še nikoli ni zgodilo…. Karaoke! Seveda Zrnec ne bi bil Zrnec, če se ne bi nemudoma zapalil za stvar. Odprl je večer z Elvisom in potem je pel še Seba in še Šedi in s tem smo povzročili, da nihče drug ni hotel več peti. Nihče razen Žmavca in Žmavčevke, ki sta odpela Cadore. No in potem je prišla policija (ene trikrat) in potem je morala biti muzika tišja in so se zadeve počasi začele ohlajati. Kljub temu sem se domov vrnil ob pol petih. Baje so ljudje ostali do sedmih, nekateri so celo zalegli v spodnji sobi.

Vreme se še vedno ne more odločiti, ali bi bilo jesensko ali še vedno poletno.

Zmagal je Janković. Ljubljana bo leva, Maribor pa očitno desen…

  • Share/Bookmark

6 odzivov

Okt 17 2006

O lepi jeseni

Objavil Šedi pod miks

Pizda, ful je dobro biti zdrav. Ful je dobro, da se lahko nastaviš soncu in se sprehodiš po Ljubljani sredi oktobra, ker, kakor koli obrneš, je to mesto lahko ful lepo. Res je, da se sprehajaš dvajset minut in srečaš čisto vse. Se mi pa zdi da tisti, ki je preležal dva tedna, zna ceniti tudi to.

Pred lekarno sem srečal Katjo. Bila je na biciklu in nosila svoje zelene “fuck-me” sončne špegle. Že nekaj dni se meniva za kavo in to je očitno idealna priložnost. Jaz na endorfinih od prebolele bolezni, ona pa z nekaj ur časa preden gre na kosilo za rojstni dan svoje mame. Že dolgo nisem z nekom tako dolgo klepetal. Ob vroči čokoladi sva čebljala o čisto vsem. Na koncu na kratko tudi o tem, zaradi česar sva se hotela dobiti. Prebrat sem ji dal osnutek članka, ki sem ga napisal, da bi ga objavili v Delu Znanosti ali podobnem časopisu, pa me je zanimalo njeno mnenje, ker je brihtna punca pa ma filing za te reči. Seveda to pomeni samo, da imam kasneje več dela, ker ti intelektualci s svojimi kritičnimi komentarji na zelo lep način raztrgajo tvoje delo. Kar pa je najbolj prfuknjeno, je pa to, da si jim potem še hvaležen.

Včeraj sem šel v Leclerca, ker je doma vsega zmanjkalo. Poklical sem še mamo, ker ji je to navadno precej všečno opravilo. Telefon dvigne s strašansko bolečino v svojem glasu. Pravi, da jo boli križ kot še nikoli in da je povsem nepokretna.
“No potem pa kar počivaj, grem sam v Leclerca.”
“Kam greš?! Poberi me čez deset minut. Te bom čakala pred blokom.”
Še vedno mi je neverjetno kakšno moč imajo ti shopping centri. Pa ne bi rekel, da bi si nabavila neko mesečno zalogo. Na koncu si je kupila ta zrezek in vrečko peteršilja. Gre samo za to, da se lahko sprehodi med temi stalažami robe. In bolečina v križu popolnoma preneha. Zdi se mi, da si je naredila največje veselje s tem, ko je v bistvu nakupovala namesto mene. Mesar me vpraša, kaj hočem, naroči pa ona. In to zalogo za tri dni. K sreči navadno najdem način, da me to zabava. In ko me po tem, ko s police vzamem San Andrea riž začne prepričevati, da je neka druga vrsta riža veliko boljša, in da je San Andrea v bistvu najslabši na svetu, mine kar dobra minuta, da ji dopovem, da imam rad San Andrea riž in da si ne želim drugega… Še ko greva na blagajno ji ne verjamem povsem, da bo mirno spala.

Glorija je skuhala da-ne-me-jebat dobro jurčkovo rižoto. Glorzi res dobr kuha. Včeri popoldne smo posedel na terasici v Kosezah in se nastavljal soncu, medtem ko je psica Klea ležala na kavču in spuščala ene bolj toksičnih pasjih prdcev. Life is good. Na pečen kostanj je prišel še Boris svojim novim psom Ronom. Zdi se mi, da je Klea mal v Rona, ali pa se za to strastjo skriva nekaj bolj sinister. Tadva se ne ustavita! Gre za konstantno lovljenje in grizljanje ustnic in ušes. Z Ronom bo še veliko dela. Križanec med staffordom in labradorcem se trenutno nagiba bolj proti terierski trmi. Zdi se mi, da bo Boris porabil precej energije, da mu break the spirit.

Davčna uprava mi je priznala 25% normiranih stroškov. Po mojem bom zdaj plačeval nekaj manj davkov od avtorskih honorarjev.

  • Share/Bookmark

8 odzivov

Okt 10 2006

Bolezen II

Objavil Šedi pod miks

Zgleda, da mam novo punco. Ona je sicer mal bl vame k js vanjo, ampak je vse skupi kljub vsemu zlo strastno in sva že dobr teden praktično skos v postli. Jem skor nč, švicam skoz, tko da sem zgubu že ene 4 kile. Lajf je hud! Aja, a kako ji je ime?

 PNEUMONIA !!!

Včeri sem naredil neverjetno veselje svoji osebni zdravnici s tem, da sem se prikazal v njeni ambulanti, ko je ona tam. Ker je tako priljubljena, je včasih prav izziv naročiti se. Pa me je vprašala, kje da sem tako dolgo. Povem ji vso zgodbo o Kanadi in vsem in kako sem bil tam enkrat samkrat bolan, pa so zame kar dobro poskrbeli (glej moj kanadski blog). Poleg tega veselja pa sem ji nudil še tega strogovnega, ker imam tipično zvenečo pljučnico in jo je lahko takoj dala poslušat študentki.

 Zdej sem v glavnem na novih antibiotikih in stvari so se začele že premikat. Matr, ta Sumamed je res ena čudežn lek.

Na poti od lekarne do doma se vstavm na čaju u Žmaucu, kjer po dolgem času srečam Laneta, ki mi seveda takoj pove, da je pol Drame bolne in da je ta virus, ki nas bo vse pokopal in da je sam še vprašanje časa. Poleg tega pa da je zdaj nek nov umetniški presežek, ki ga dajejo v Drami in sicer ta Svetinov Ojdip, kjer je ful neke golote. Do te mere, da če si stara gospa, dolgoletna abonentka v Drami, se ti lahko zgodi, da poleg tebe v parterju sedi igralec, ki se bo enkrat med predstavo začel slačit in se bo slačil do golega. Fino, ne? Take stvari se je po svetu na veliko delal v psihadeličnih sedemdesetih, ampak zgleda, da na tem delu planeta tega še nismo izživel.

Zadnjič me je obiskala Katja in mi prinesla te pilule z živo vodo. Glede na to, kako to zveni sem jo moral takoj vprašat, če je to kaj takega v kar moraš verjet. Poleg tega je to tzv. zdravilo, ki si ga baje med sabo dilajo slovenske igralke in ne me narobe razumet, sam kle je loh tok enga bulšita, da je že nevarn. Iz internega kluba Drame je v našo kuhno na Josipine Turnograjske pršlo VSE. Od nekih svetih gliv, k se jim daje cukr in lebdijo v vodi in se pol pije ta voda, preko kefirjevih štarterskih kultur do multivitaminskih preparatov. Posebno mesto pa imajo shujševalne kure. Ni je igralke, ki bi bila lahko mirno zakorakala mimo sedemstokrat prekopiranega kosa papirja na katerem je komaj viden napis shujševalna dieta. Drama je nudila vse vrste diet. Od tistih, ki so imele neko znanstveno ozadje, do onih, ki so absolutne buče. Te trapaste so seveda najbolj simpatične. Poješ lahko na primer eno jajce pa kilo zelenega graha… če hočeš. Prepričan sem, da že drugi dan začneš hujšat, ker ti grah začne uhajat pri ušesih. Najboljša pa je shujševalna dieta z ananasom in šampanjcem. Pojejte ga kolikor vas je volja, sicer pa vam bo po pol ure tako ali tako vseeno, ker boste stalno na šampanjcu in svet bo lep. Včasih se mi zdi, da so v osemdesetih obstajali biroji, kjer so stalno poslušal Burta Bacharaja in si izmišljeval nove načine kako nategnt žensko populacijo z novo prfuknjeno dieto.

Aja v te pilule ni treba verjet, tko da jih zdej jemljem in čakam, kaj bo.

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Okt 05 2006

Bolezen

Objavil Šedi pod miks

Že dolgo me ni tako zadelo. Že dolgo mi v organizem niso vdrla zlovešča bitjeca in me dobesedno priklenila na posteljo. Ogaben filing. In ta vročina…. a mi loh prosm kdo razloži kje je fora v tem? V glavnem: obstaja bronhitis, in pol obstaja še BRONHITIS, ki sem ga, zgleda, staknil.

Verjetno pa vse skupi ne bi blo tok hudo, če se ne bi obenem še trudil nehat kadit. Moja pljuča so skorumpirana! Če sem se odločil, da zanje naredim nekaj dobrega, bodo to izkoristila, in se maščevala za več let maltretmana.
“A zdej pa kr naenkrat ne več kadit al kaaaj… no pa poglejmo kako ti bo tole vsec!”
In Šedi diha k 90 letnik, na poti do 3. štuka se mora v 2. ustavit in počit, vsak dih zveni k pravkar odprta piksna kokakole, kašelj ga lahko obrne v postelji, hkrati pa živi v stalnem strahu, da mu razžene glavo, saj se pri tem razvijejo pritiski, primerljivi tektonskim.

Nicorette. Vsak, ki se trudi nehat kadit, verjetno pomisli na ta tobačni metadon. Na srce pa vam polagam, da se pred uporabo temeljito posvetujete z zdravnikom ali farmacevtom. Jaz tega namreč nisem naredil in posledice so bile vse prej kot prijetne. Tretji dan tega pljučnega “hostage situation” mi je na smrt zapasal čik. Nikorete sem že imel, ker sem onidan poslal Nadjo in Nino ponje v lekarno. Nisem pa vedel, kako močne so. In močne SO! Ta flajšter sem mel na roki kakšno uro, ko mi je naenkrat začelo postajat slabo, tko da sem stvar snel. Nakar sem vstal s kavča, in šel proti kopalnici (ker se nikoli ne ve). Mislim, da se še spomnim kako grabim kljuko kopalniških vrat, naslednji spomin pa je, kako ležim na tleh v predsobi (pred kopalnico), in se ubadam z vprašanjem, kaj za vraga počnem tukaj.

Ta stanja nezavesti so za okolico vedno bolj dramatična kot za nezavestnega. Očeta sem recimo prestrašil na smrt. Izločil sem tok enga znoja kot prej še nikoli ne. In ta sivo zelena, voščena polt! Men je blo pa nekaj sekund po tem, ko sem se zavedel, prav kul. Kot bi se resetiral.

V glavnem zdaj izgleda, da grejo stvari na bolje. Ta D-day je mimo, tako da se je tok vojne spremenil in zdej zmaguje aliansa (Šedi, pa Amoksiklav, pa ful enga čaja, pa pumpica proti bronhospazmu, pa Fluimukan)

  • Share/Bookmark

Komentiranje onemogočeno

« Novejši zapisi